Kompresor za moč

Daimlerjeva obsedenost z prednabijanjem vstopnega zraka v motorje za izboljšanje moči v obdobju med obema svetovnima vojnama je bila posledica izkušenj z njegovo uporabo na letalskih in podmorniških motorjih med prvo svetovno vojno. Versajska mirovna pogodba je po vojni Nemcem skoraj prepovedala izdelovanje letal, zato se je v iskanju porabnikov za kompresorske motorje spomnil na avtomobile.

Za osnovo so uporabili nove majhne štirivaljnike z odmičnimi gredmi nad motornimi glavami, ki jim je kompresorsko "Rootsovo pihalo" v trenutku, ko je voznik pedal za plin pritisnil do konca, potisnilo zrak v uplinjač, in motorju bliskovito spremenilo značaj. Zaradi takšnih sunkov moči je bila vožnja v kompresorskih avtomobilov precej nepredvidljiva in izboljšave so bile nujne.

Leta 1923 je v Mercedes prišel Ferdinand Porsche in zadeve postavil na trdna tla. Kljub krizi s hudo hiperinflacijo je izvedel razvoj kompresorskih motorjev in imel v času, ko je Daimlerjev upravni odbor zahteval nov prestižni cestni avtomobil, na voljo 6,3-litrski šestvaljni kompresorski motor z odmično gredjo nad motorno glavo, ki ga je vgradil v avtomobil 24/100/140 PS. Opustil je trdoživo dirkalno zasnovo motorja z naknadno vstavljenimi jeklenimi motornimi valji in uvedel enotni motorni blok iz lahke litine, motorno glavo iz litega železa in odmično gredjo nad njo. Ko je šel avtomobil leta 1924 v prodajo, se je izkazalo, da njegove vozne lastnosti močno zaostajajo za motorjem. Porsche ga je predelal v tip K (Kurz – kratki) s krajšo medosno razdaljo, ki so se mu vozne lastnosti sicer popravile, a je bil še vedno nepredvidljiv, zato je dobil vzdevek "smrtna past".

Daimler in Benz sta se junija 1926 združila in eden prvih skupnih projektov je bil Porschejev februarja 1927 predstavljeni mercedes-benz tip S, ki je nastal iz tipa K. Novinec je bil nižji, bolj stabilen in bolj trden, motor pa je bil povečan na 6,8 litra. Poleg tega je imel dva uplinjača in večji kompresor. Izboljšali so tudi vozne lastnosti in julija 1927 je že zmagal na pravkar odprtem dirkališču Nürburgring.

Tip S so v letih 1927-29 izdelali v le 149-170 primerkih. Leta 1927 se mu je pridružil 7.1-litrski SS (Super Sport), ki so ga do leta 1930 izdelali v 114 primerkih, osvojil pa je tudi precej zmag. Pozneje je nastala še različica SSK z večjim "slonjim rilcem" (kompresorjem) in na krajši medosni razdalji, ki se je dobro odrezala na gorskih dirkah, končna pa je prišel olajšani SSKL (L kot lahek).

Ferdinanda Porsche je tedaj po sporu z upravnim odborom že zapustil tovarno, in pri razvoju kompresorskih modelov 500K in 540 K iz tridesetih ni več sodeloval.