Kapljičasti dirkalnik

Benz tropfenwagen (kapljičasti avtomobil), kot se je imenoval dirkalnik, se je zgledoval po osebnem avtomobilu rumpler tropfenwagen, ki ga je leta 1921 razvil avstrijski inženir Edmund Rumpler. Benzov glavni inženir Hans Nibel, ki je sodeloval s poznejšim vodjem Auto Unionovega dirkalnega moštva Willyjem Walbom in dr. Ferdinandom Porschejem, je pri razvoju dirkalnika po Rumplerjevem zgledu izhajal iz oblike vodne kapljice, ki pada skozi zrak. Nastal je dirkalnik z izrazito kapljičasto obliko, ki so jo zmotila le kolesa, voznikova kabina in zračniki. Aerodinamiko so povečale še v notranjost karoserije vgrajene zadnje bobnaste zavore.

Benz je hotel avtomobil ljudem približati tudi s sredinsko vgradnjo motorja, ki je bila glavni razlog za neuspeh Rumplerjevega osebnega avtomobila. Tik za voznikom je bil namreč dvolitrski šestvaljni motor DOHC s po štirimi ventili na valj, ki je poganjal zadnji kolesi. Kljub temu, da je bil motor z največjo močjo 60 kW razmeroma šibak, so pri Benzu menili, da bo dovolj močan za 750 kilogramov težak avtomobil, ki se je zaradi zasnove poleg tega lahko pohvalil še z imenitnimi voznimi lastnostmi pri velikih hitrostih.

Ko se je jeseni 1923 pojavil na dirki v Monzi, se je izkazalo, da predvsem proti kompresorsko polnjenim fiatom nima nobene možnosti. Med triletnim nastopanjem na dirkah je zato vedno ostal zadaj. Nekoliko bolje se je izkazal le na gorskih dirkah.

Tovarna je poleg tega zašla v finančne težave, kar jo je prisililo v združitev z Daimlerjem, takrat pa so tropfenwagna popolnoma opustili. Njegova soustvarjalca Walb in Porsche, ki kljub temu nista obupala nad njegovo zasnovo, sta ga čez dobro desetletje pri Auto Unionu preobrazila v zmagovito obliko.