Gume z belimi robovi

Takšne gume so se na ameriških avtomobilih razširile predvsem v petdesetih letih preteklega stoletja, ko si brez njih denimo ni bilo mogoče zamisliti corvette letnika 1955, pa tudi skoraj nobenega drugega resnega avtomobila. Njihova priljubljenost se je nadaljevala še v šestdeseta leta, potem pa so se počasi povsem umaknile popolnoma črnim.

Seveda so se pojavile tudi pri nas in Ivan Špolar jim je v priročniku za avtomobiliste Za krmilom:nasveti šoferjem amaterjem, ki ga je leta 1961 izdala Prešernova založba, posvetil manjše poglavje za naslovom Pnevmatika z belim robom, v katerem je zapisal: »Ta je poseben okras avtomobila le, če je bel rob vedno res bel in ne siv ali zamazan. Bel rob je nanešena plast bele gume na bok plašča in je zelo tanka! Ne čistimo je z bencinom ali nafto, ki gumo razjedata, pa tudi s steklenim papirjem ne, ker bomo tanko belo plast kaj hitro odbrusili. Na razpolago imamo vrsto detergentskih pralnih sredstev, ki dobro očistijo gumo in poberejo poleg umazanije tudi maščobo, v skrajni sili pa je dobro tudi navadno milo in ostra krpa. Pnevmatika z belim robom pa izgubi vso lepoto, če je premalo napihnjena. Zaradi prenizkega pritiska – kot že vemo – sede in naredi spodaj izbokline, ki so zaradi belega roba na pogled obupno grde. Ne parkirajmo tik ob pločniku! Ostri rob pločnika brusi gumo!«