Glaserati

Leta 1966 je namreč predstavila razkošni kupe glas 2600 V8, ki ga je oblikoval znameniti italijanski oblikovalec Pietrio Frua, ki se je sicer lahko pohvalil s takšnimi izdelki, kot sta bila maseratija GT350 in prva generacija maseratija quattroporte. Tudi glas 2600 V8 je bil zares privlačen avtomobil, ki so mu opazovalci zaradi podobnosti z italijanskimi športnimi avtomobili kmalu nadeli vzdevek "glaserati". Za imenitnost zunanjih oblik so poskrbeli nizka bočna linija, velike steklene površine in diskretni dodatki iz kroma, v športno elegantni notranjosti pa je izstopala predvsem armaturna plošča s skupkom sedmih okroglih instrumentov.

Za športne občutke v vožnji je poskrbel 2600-kubični motor V8 z največjo močjo 104 kW (140 KM), ki je avtomobil pospešil do največje hitrosti 190 km/h. Njegove zmogljivosti je podpiralo tudi športno podvozje z dvojnimi trikotnimi vodili spredaj ter DeDionovo zadnjo premo s Panhardovim drogom in napravo za samodejno hidropnevmatsko prilagoditev višine od tal zadaj.

Glas je takšen avtomobil potreboval predvsem zato, ker Nemcev, ki so v "gospodarskem čudežu" po drugi svetovni vojni spet postali premožni, miniaturni in celo majhni avtomobili niso več zanimali. Ker je bil trg avtomobilov srednjega razreda že precej zaseden, se tovarna ni odločila zanj, ampak je stavila veliko više. Pri tem je šla predaleč, saj je še isto leto zašla v finančne težave in propadla, potem pa jo je prevzel BMW. BMW modela glas 2600 V8 ni takoj opustil, ampak mu je dodal še različico glas 3000 V8 s 3-litrskim motorjem moči 119 kW (160 KM). Ob opustitvi proizvodnje maja 1968 je bilo izdelanih 718 "glaseratijev", 300 2600 V8 in 418 3000 V8.