Ghia gilda

Študija je bila rezultat sodelovanja med torinsko politehniko in oblikovalcem Giovannijem Savonuzzijem, ki ga je Ghia izmaknila Cisitalii. Med njenim razvojem so modele v različnih merilih izdatno preskušali v vetrovnikih, saj se je Savonuzzi hotel izogniti spodrsljajem, ki bi izhajali iz ''narobe razumljene znanosti aerodinamike''.

Nastal je avtomobil, ki je zanikal praktičnost v vsakdanjem prometu, odlikoval pa se je z dvema velikima krilcema na zadku, s katerima se je končevala puščičasta bočna linija, s pokritimi vdolbinami za kolesa ter z izrazito vitkimi stebrički strehe. Pri Ghii so zatrjevali, da bi s 1491-kubičnim motorjem OSCA, ki ga vanj niso nikoli vgradili, lahko dosegel hitrost 225 km/h.

Ghia je študijo končno podarila muzeju Henryja Forda v Dearbornu in jo oktobra 1955 poslala v ZDA. V skladu z gildino oblikovno linijo je pozneje oblikovala ghio dart in posebno različico ferrarija, 410 superamerica, ki sta tudi zares vozili po cesti.