Dizelski hrošč

Napačna ocena

Motor je pravzaprav tedaj še v Gmundu v Avstriji razvil Porsche, ki ga je pozneje vgrajeval tudi v svoje traktorje, njegovega razvoja pa so se lotili zaradi tedaj zelo nizkih cen plinskega olja in pomanjkanja bencina zaradi korejske vojne. Tako je bilo vsaj mišljeno, dokler Volkswagnov direktor Heinz Nordhoff ni obiskal ZDA in ugotovil, da Američanom nikakor ne bodo mogli prodati avtomobila s takšnim motorjem. Projekt so tedaj ukinili in za naslednja tri desetletja nanj pozabili.

Dvajset tisoč testnih kilometrov

Še pred tem so z dvovaljnim dizelskim bokserjem opremili enega hrošča in enega transporterja ter z njima med vsakodnevnimi preizkusi prevozili okrog 20 tisoč kilometrov. Motor se je med preizkusi menda izkazal z dovolj spodobnimi zmogljivostmi, predvsem pa je bil za dobro tretjino varčnejši od hroščevega bencinskega motorja. Porschejevim inženirjem je sicer uspelo iz dveh valjev z delovno prostornino 1.290 kubičnih centimetrov brez turbinskega polnilnika iztisniti največjo moč od 23 do 25 »konjev« in ga zavrteti do največ 3.300 vrtljajev na minuto.

Razočarani tat

Zanimivo je, da so edinega dizelskega hrošča na svetu menda testnim voznikom celo ukradli. Inženirjem se je menda zdelo zelo nenavadno, da se je nekdo lotil kraje, saj je njegov zagon zahteval zelo dolgo predgretje izgorevalnih komor, nenavadno pa je bilo seveda tudi gorivo zanj. Tat se je menda z njim kljub temu pripeljal skoraj do Švice, potem pa ga je pustil ob cesti.