Citroënov maserati

Citroën je že leta 1971 začel razvijati »projekt S«, športno različico revolucionarne limuzine citroën DS, in pripravil vrsto izjemno kompleksnih prototipov. Z nakupom Maseratija je prišel tudi do njegovih zmogljivih motorjev V6, ki jih je s svojim prefinjenim vzmetenjem združil v učinkovito celoto. Rezultat zlitja Citroënove in Maseratijeve tehnologije je bil citroën SM (Scuderia Maserati), ki so ga marca 1970 predstavili na ženevskem avtomobilskem salonu in je bil neke vrste Citroënova »admiralska ladja«, saj so ga uvrščali ob bok jaguarjev, lotusov, ferrarijev, aston martinov, porschejev in drugih podobnih avtomobilov.

Žal je bil njegov motor zelo podvržen okvaram, kar je proizvodnjo avtomobila omejilo le na eno petletko. Opremljen je bil tudi z novim tipom volana, pri katerem je servoojačevalnik deloval v skladu s hitrostjo avtomobila, bil pa je tako neposreden, da so nekateri avtomobilski novinarji menda zapisali, da prvih štiristo metrov ne more z njim nihče prevoziti naravnost. Novinarji so bili sicer navdušeni nad njegovimi dinamičnimi lastnostmi, ki so bile s kombinacijo udobja, neposredne vodljivosti in visokimi zmogljivostmi tedaj nekaj novega v avtomobilskem svetu. Avtomobil je bil serijsko opremljen tudi s štirimi kolutnimi zavorami, ki so se samodejno prilagajale obtežitvi, ter šestimi halogenskimi žarometi, ki so se samodejno prilagajali smeri vožnje.

Citroënu SM se kljub temu ni nikoli uspelo zares uveljaviti na trgu, k čemur je botrovalo tudi oteženo vzdrževanje. Njegovi lastniki so se morali namreč na servise zanesljive splošne tehnike podajati k Citroënu, ki je imel zelo razpredeno servisno mrežo, za občutljive motorje pa so skrbeli Maseratijevi serviserji, ki jih ni bilo prav veliko. Tudi zato se je Peugeot, ki je maja 1975 prevzel propadli Citroën, odločil za njegovo ukinitev.