Četrtek, 18. 2. 2010, 8.19
10 years, 9 months
Avtocestni križ(i) in težave
Kar je še huje, obstoječa mešanica hitre in avtomobilske ceste skupaj z vetrnimi obvozi po rebrniških vijugah ne pripomore k hitrejšemu prometu, kot je bil pred desetletjema. Zdi se, da se je tedaj po napol prazni regionalni cesti z bolj svobodnjaškimi omejitvami pripeljalo hitreje, kot se sedaj po tako opevani avtocestni povezavi. In manj stresno. Odločil sem se preveriti.
Nadaljevalo se je s tovornjakarji, ki so si zlobirali, da jim ni potrebno kupovati zimskih gum in da jim država naivno zaupa, da se bodo sami izločili iz prometa. A če jim že vsi gledajo skozi prste in če so že najmočnejši daleč naokoli, si raje privoščijo, da omejitvam navkljub, kraljujejo na prehitevalnem pasu. Hitrost kilometrskih kolon za njimi hipoma pade pod tisto dovoljeno na lokalnih cestah. Toda neracionalnost in neuvidevnost preutrujenih voznikov tovornih vozil sem še nekako skušal razumeti. Nelogičnost tistih, ki upravljajo s prometom, pa ne. Omejitev 60 km/h na le rahlo vlažnem in toplem cestišču v trojanskih tunelih, ob dovoljenih 130 km/h na zasneženem cestišču pred njimi, je seveda višek neumnosti. A to se mi je zdelo le zato, ker še nisem zapeljal na najnovejši slovenski ponos pod Nanosom.
Table z velikimi rdeče obkroženimi utripajočimi številkami 40 so me vrnile v čase konjskih vpreg. Spominjale so me na številne omejitve pred ovirami v obliki nekdanjih cestninskih postaj, ki jih je "nekdo pozabil" sredi cestišča. A tu je bila omejitev menda zaradi višje sile. Vetra. Skušal sem razumeti skrb za varnost, toda pred Vipavo je veter enako močno pihal deset metrov stran na običajni cesti. In tam je bilo pri več kot dva krat višji večji dovoljeni hitrosti cestišče bistveno ožje in na drugem pasu nasprotni pomet.
Sedem pravljičnih let gradnje in skoraj četrt milijarde evrov za nekaj kilometrov avtoceste le zato, da se peljem 40 km/h, kar je še počasneje kot v koloni po stari cesti. In lahko sem srečen, da je ta avtocestni odsek sploh odprt, saj je bil v pol leta "obratovanja" zaprt že petdesetkrat. A zato financiramo gradnjo in plačujemo vinjete, da se vozimo čez Rebrnice po stari cesti?
Žal financiramo bolj gradbince kot gradnjo.
Tukaj so si mojstri uspeli tunele podražiti le za petino in zakaj ne bi zaslužili še ducat milijonov pri izgradnji dodatne vetrne zaščite. Pozabiti nanjo ali položiti gladek asfalt in zraven tablo za omejitev hitrosti je seveda najceneje in predvsem najdonosnejše. Še bolj poceni in dobičkonosno je pozabiti na en celoteni pas. In prav to je glavni problem.
Politiki se trkajo po prsih, kako bo letos poleti skoraj dokončno zgrajen avtocestni križ. Ne bodimo malenkostni za nekaj še manjkajočih kilometrov. In pustimo to, koliko let in za kakšen denar so gradili nekaj borih sto kilometrov našega avtocestnega križa. Pustimo izgovore o težavnem terenu, saj vsak, ki je kdaj zavil iz našega zakotja v sosednje države, vidi, da se lahko brez jamranja zgraditi sto tunelov zapored in desetine neprekinjenih kilometrov avtoceste na viaduktu. Bolj žalostno je, da se v tretjem tisočletju v eni najbolj tranzitnih evropskih držav upa kdo hvaliti z izgradnjo dvopasovnih avtocest.
In najbolj žalostno je to, da v celoti sploh niso avtoceste. Na niti enem celotnem odseku! Desetine kilometrov predvsem v Prekmurju, v Vipavski dolini in na Dolenjskem, pa tudi mimo Jesenic, proti Kopru ter med Konjicami in Dramljami, pa seveda v vseh tunelih je v resnici hitrih cest brez odstavnega pasu in z omejitvijo hitrosti 100 km/h. Pomislimo, da živimo v tretjem tisočletju, da plačujemo gradnjo in vinjete zato, da bi se vozili hitreje in da so leta 1903 ceste med Parizom in Madridom premagovali z višjo povprečno hitrostjo!
Vipavci sedaj računajo, kakšno škodo povzroča nenehno zapiranje njihove nove avtoceste gospodarstvu. Razmišljajo celo o tožbi. Odgovorni pa jamrajo, da sta vetrna zaščita in odstavni (kaj šele tretji) pas draga. Pa je kdo pomislil, kakšna škoda se godi gospodarstvu po vsej Sloveniji zaradi počasnega prometa, koliko goriva in zavor se porabi zaradi nenehnega pospeševanja in zaviranje na nepretočnih dvopasovnih avtocestah, koliko je zato večje onesnaževanje in koliko ljudi bo umrlo, ker reševalno vozilo na preozkem vozišču v primeru nesreče sploh ne more zraven?
Avtocestnega križa torej nimamo in ga prav mogoče sploh nikoli ne bomo imeli. Še posebno zato, ker je še tisti del, ki ga imamo, zgrajen tako, da zahteva nenehna popravila, zastoje, obvoze. Je zato potovanje po običajnih regionalnih ali magistralnih cestah hitrejše? Največkrat je, predvsem po zaslugi tistih, ki skrbijo za premalo pasov naših avtocest, neumestne omejitve na njih in za vzpodbujanje milijonskega tranzitnega tovornega prometa.