Toyota avensis wagon 2,0

Bistvo je zadaj

Glavno zaslugo za to ima seveda prtljažni prostor, ki je že samo zaradi karoserijske zasnove lažje dostopen in tudi primerno uporaben. Dvojno dno postreže z dodatnimi odlagalnimi površinami, pod njim pa so v prostoru domovanja rezervne gume poskrbeli za še nekaj koristnih "predalčkov". Omeniti velja tudi dva velika uporabna stranska žepa (sam sem vanje odložil športne copate po rekreaciji, da v torbi niso delali družbo ostalim "cunjam") in štiri pritrditvene rinke. Avensis wagon na področju uporabnosti prepriča, edina pripomba pa je relativno plitek prtljažni prostor, kar je prav posledica dvojnega dna in atraktivno oblikovane karoserije.

Ko smo že pri karoseriji…

Menimo, da karavan izgleda vsaj tako skladno kot limuzina, če že ne kar bolj. Takšni so tudi odzivi mimoidočih, ki pa so poskrbeli še za nekaj nenamernih komplimentov povezanih z izgledom. Nekaj ljudi, ki avtomobila sprva ni prepoznalo, je spraševalo, ali gre morda za mazdino šestico, ki velja za lepotico razreda. Čeprav sami očitnih vzporednic ne najdemo, je to vseeno dokaz, da so pri Toyoti naredili velik korak naprej.

Udobje še vedno na prvem mestu

Poudarjanje udobja je še vedno na prvem mestu. To podpirajo tudi usnjeni sedeži, kamera za pomoč pri vzvratni vožnji in volan, ki se za lažji vstop oziroma izstop iz vozila elegantno umakne. Uporabljeni materiali so bolj kakovostni kot pri prejšnji generaciji, a še vedno ne dosegajo tistih v premiumskih konkurentih. Sedi se (še vedno) previsoko, upravljanje z navigacijskim sistemom bi bilo lahko bolj intuitivno, ergonomskih pripomb pa nimamo.

Tudi za hitrejše

Korak naprej so pri Toyoti napravili tudi na področju voznih lastnosti. Avensis se skozi zavoje pelje odločneje, z večjimi apetiti po športni vožnji, kot pri prejšnji generaciji. A, da bi voznik v takšnem načinu ovinkarjenja zares užival, je nagibanja karoserije še vedno odločno preveč, bočne opore pa premalo. Kljub tem manjšim hibam, ki izginejo, če na avensisa pogledamo z družinskega kota, bo ta karavan vlogo družinskega člana opravil praktično brezhibno. Nekoliko nas je zmotil le hrup vetra pri običajnih 130 kilometrih na uro.

Vitalni deli

Verjetno se veliko očetov ne bo odločilo (po Toyotinih pričakovanjih le 6 odstotkov) za tokrat preizkušeno kombinacijo dvolitrskega bencinskega motorja in brezstopenjskega CVT menjalnika. Slednjega hvalimo zaradi uglajenega in v športnem načinu, ter ob podpori obvolanskih ročic zelo urnega, celo športno hitrega prestavljanja. Vse to je posledica dejstva, da v drobovju ne prihaja do zobniškega preklapljanja, ampak vse skupaj nadzoruje računalnik, v katerem so prestavna razmerja le številke.

Ne ve, kaj bi

Motorju zamerimo dvojni karakter, saj se karakterno ne nagiba ne k spodbujanju udobne in ne k spodbujanju dinamične vožnje. Plava nekje vmes, v sivem povprečju, poleg tega pa menimo, da bi se moralo 150 "konjev" na avtocesti bolje poznati. Na testne krogu se je izkazal z zmerno 9,8-litrsko porabo. Delne zasluge za to ima tudi eko merilnik nameščen med merilnikoma vrtljajev in hitrosti, ki vozniku ves čas sugerira s koliko vrtljaji oziroma s kakšnim načinom vožnje okolju škoduje kar najmanj.