Kawasaki Er6-n

Naslednik prijaznega cenovno ugodnega, a motorno, tehnološko in oblikovno že zastarelega Er5, šokira z obliko, ki vsebuje poteze dvakrat dražjih in dvakrat zmogljivejših motorjev. Ker poleg oblike streže z dobro ergonomijo, odlično ciklistiko, lahkotnim upravljanjem, prožnim pogonskim agregatom in nezahtevno uporabo, je to ta hip eden najzanimivejših majhnih streetfighterjev in ena najboljših možnosti za manj zahtevne, bolj užitkarsko naravnane motoriste.

Oblika

Er6-n predstavlja revolucijo v Kawasakijevem oblikovanju, saj močno odstopa od ostalih modelov. V njem lahko prepoznamo močan pridih italijanskih butičnih izdelovalcev motociklov in nekaj vetra iz zahoda. Er6-n od daleč spominja na benellija TNT, predvsem po zaslugi okvirja in stranskih okrasnih pokrovov z vgrajenimi smerniki, prednji žaromet nas asociira na agusto brutale, armaturka pa na cagivo raptor. Izpušni sistem, speljan pod agregatom, je zaščitni znak ameriškega buella. Menimo, da ta "kolaž" ne deluje kaotično - vsi ti elementi so se prav elegantno zlili skupaj v nekaj povsem novega. Za vse, ki jim je "goli" Er6-n preveč "nag", Kawasaki ponuja tudi Er6-f z oklepom, ki za dodatne štiri kilograme prinese boljšo vetrno zaščito in resnejšo armaturko od preprostega, a povsem funkcionalnega prikazovalnika na slečenem bratu.

Vozne lastnosti

Kompaktne mere, majhna masa in nizko težišče zagotavljajo, da motor z enakim veseljem gledamo in peljemo. Razmeroma mehko vzmetenje ne zagotavlja kirurške natančnosti in stabilnosti v hitrih ovinkih kot na primer šeststokubična ninja. Toda Er6 tako ali tako ni namenjen polaganju po kolenih, ampak nezahtevni zabavi med vožnjo. Idealen je za začetnike in ženske, oboji bodo cenili nizek sedež in odlično krmilo, piko na i pa je posoda za gorivo. Oblikovana je tako, da omogoča dovolj visoko in nerazprto lego nog. V vozniškem smislu Er6-n ponuja nezahtevno lahkotno upravljanje brez adrenalinskih šokov, a z zadostno količino moči in voznega veselja. Dejansko bo s tem kawasakijem zadovoljen vsak, ki od motorja pričakuje kaj drugega, ne pa superšportne zmogljivosti. Vsaj še veliko prostora in udobja za sopotnika.

Zmogljivosti

Izbiri vrstnega dvovaljnika v nasprotju z vrstnim štirivaljnikom ali dvovaljnikom V-zasnove je botrovala predvsem želja po kompaktnih merah motorja tako po širini kot tudi dolžini. 649 kubičnih centimetrov in skupno osem ventilov z elektronskim vbrizgom goriva zagotavlja 70 konjičev, ki v kombinaciji z dobrim navorom zagotavljajo enakomerno zvezno in prepričljivo pospeševanje vse od najnižjih vrtljajev. K temu precej pripomore zelo dobro preračunan menjalnik s kratkimi prestavnimi razmerji. Končna hitrost se tako neha okoli 200 km/h, kar je za slečen motocikel več kot dovolj!

Zavore z dvema tridesetcentimetrskima kolutoma spredaj izgledajo podobne večji športnejši sestri, a imajo seveda milejši značaj. Ker so namenjene nešportni uporabi in manj veščim voznikom, ne zagrabijo takoj in zahtevajo nekoliko krepkejši prijem - komur to ni dovolj, lahko kupi protiblokirni zavorni sistem. Zahtevnejši bodo za boljši občutek želeli nekoliko trše vzmetenje, a za ta značaj motocikla, ta razred in ceno je celoten paket več kot dober.

Cena, tekmeci

Motocikel izgleda bistveno bolje kot bi to sodili po ceni slabih 1,4 milijona tolarjev. Obenem ima tudi za ta razred zelo dobre vozne lastnosti. Kljub temu pa seveda ni in noče biti (cenovni) razred yamahe fazer, honde hornet, ducatija monstra in ostalih še bolj eksotičnih italijanskih dvovaljnikov. Suzuki bandit 650 in honda CBF 600 sta drugačna s štirivaljnikom, tako da neposredni tekmec ostane le suzuki SV 650 in njegova korejska kopija hyosung GT 650. Cenovno je kawasaki med njima, po voznih lastnostih in zmogljivostih je primeljiv s suzukijem, po izgledu pa daleč pred obema.