Jeep wrangler 2v 2,8 CRD

Štiri desetletja so minila, odkar sem se po tehle stopnicah poleg Hale Tivoli zapeljal s svojim jeepom willysom. Ampak navzgor! Šlo je seveda za stavo, ki sem jo gladko dobil. Potem so me prijatelji "kurili", naj se še spustim nazaj dol, pa moram priznati, da se "na nos" v globino nisem upal. S testnim wranglerjem si podobnega podviga nisem privoščil, sem pa zato tam na vrhu stopnic zganjal nekaj malega nostalgije. Toliko za uvod v prvi osebi ednine, sicer pa za opisom testnega vozila, kot ponavadi, stoji celotno uredništvo.

Zunanjost, notranjost

Wrangler vztraja na prvotni "jeepovski" obliki, iz katere to pot izrazito in tudi simpatično "tolčejo ven" velika 18-palčna kolesa. Tudi prednji odbijač pošteno štrli naprej (morda zaradi namestitve vitla) in gotovo kdaj "pokasira" kakšen nepredviden dotik. Posebnost predstavlja dvodelno ostrešje nad prednjima sedežema, ki se enostavno sname in preostali plastični del kabine, ki se tudi sname, vendar malo manj enostavno. Po takšnem slačenju se pokaže roll bar, ki ščiti potnike spredaj in zadaj. Ampak dvovratnega wranglerja s kratko karoserijo bolj priporočamo samo dvema potnikoma, ker je plezanje na zadnjo dvosedežno klop nadležno, med premagovanjem visokega praga pa na nagnjenem terenu sodelujejo tudi vrata, ki vstopajočega mahnejo po zadnji plati.

Sploh je bolj primerno, da se zadnja klop zloži in tako poveča prtljažni prostor. Tega se odpira s krilnim spodnjim delom (ta nosi rezervno kolo) in še posebej s dvigom stekla navzgor. Čeprav gre za izrazito terensko vozilo, kateremu ne bi smeli očitati špartanskih značilnosti, smo vseeno pogrešali žepa za sedeži, tudi predala ob vratih bi bila lahko malo večja, enako velja tudi za zaprta predala pred sovoznikom in med sedežema. Po drugi strani in za kontrast pravkar navedenemu pa notranjost sploh ne zgleda ceneno (razen morda plastike), tkanina preko sedežev "essential" je samočistilna, tudi obloge zaščitnih cevi delujejo prav prijetno.

Vozne lastnosti

Jeep wrangler je simpatičen uživaški avto, s katerim se lahko na cestah postavljamo kot s kabrioletom, kadar povsem slečemo "freedom TOP". Na običajnih cestah deluje jeep poskočno, čeprav vzmetenje še zdaleč ni trdo. O terenskih lastnostih smo se prepričali na "offroad" strminah Velebita, kjer smo si lahko privoščili malo več terenske svobode kot pri nas. Kratka karoserija postreže z izdatnima kotoma vstopa in izstopa, prav preseneča in navduši pa okretnost jeepa na terenu in ugoden krog obračanja. S pogonom na štiri, z reduktorjem (takrat se ESP izklopi) in zaporo diferenciala ni bilo skalnate steze, ki je ne bi zmogli. Samo hvalimo lahko dizelski navor, saj smo večino skalnih strmin premagovali s 1000 vrtljaji, z visokim podvozjem se nikoli nismo dotaknili tal, zaradi velikega obsega koles pa smo bili precej manj "pretreseni" (čeprav brez tega ni šlo).

Kot pri notranjosti, lahko tudi v tem poglavju nergamo nad manj učinkovitimi lučmi, ročno nastavitvijo ogledal, položaj leve noge ni ergonomski, na položaj okenskih stikal, ogrevanja zadnjega stekla in uravnavanja višine žarometov pa se je treba navadit. Sedeža s širokima naslonjaloma ne nudita kakšne posebne bočne opore, za marsikoga bi lahko bili sedali tudi malce daljši. So pa pred voznikom pregledni merilniki s potovalnim računalnikom in preprostim kompasom (prikazuje osem strani neba). Pohvalimo tudi terensko velik in oprijemljiv volanski obroč, ne motijo (terensko) daljši hodi prestavne ročice šeststopenjskega menjalnika in trd pomik preklopa pogona (iz 2 na 4 in nazaj med vožnjo).

Zmogljivosti, poraba

Ne tako dolgo nazaj je Jeep pričel v svoje modele vgrajevati dizelske motorje. Tale 2,8-litrski 4-valjnik zmore 177 KM z največjim navorom 410 Nm. Evropskim kupcem so se skušali prikupiti tudi s 6-stopenjskim ročnim menjalnikom. Moči je dovolj za velike hitrosti, navora pa dovolj za vsak teren. Amerikanec bi čudno izgledal brez tempomata, ki najbolj prav pride na avtocestah. Tu pride do izraza neugodna aerodinamika, ki odločilno poseže na porabo. Pri 110 km/h na primer je poraba z okoli osmimi litri prav vzorna, če pa nastavimo tempomat na dovoljenih 130, pridemo povprečno na več kot 12 l/100 km. Tako ni presenetljivo, da smo se po mestu vozili bolj varčno kot na avtocestah. Kot objektivno primerjavo z drugimi vozili tudi to pot navajamo povprečno porabo na našem testnem krogu: 10,8 litra dizelskega goriva na 100 km, kar je za 2,8-litrskega terenca dober rezultat. Aja, števec hitrosti! Česa takega pa še ne! Pr tempomatu na 60 je multanova kazala 59 km/h, ko smo potem na avtocesti večkrat premerili kilometrske čase s števcem na 110 pa smo se dejansko vozili s 111 kilometri na uro!

Cena, tekmeci

Dvovratni wrangler velja zaokroženo 27.000 evrov, paket sahara pa velja še tri tisočake. Če ima lahko jeep tekmeca, ga je treba iskati med legendami. Gre sicer za vprašanje "prepričanosti" pristašev različnih znamk, katerih mnenja so subjektivno različna. V uredništvu smo terenske legende po znamkah razvrstili takole: Jeep, Land Rover, Mitsubishi, Puch, Toyota. Pred napadi drugačemislečih imamo vsaj izgovor, da gre za razvrstitev po abecedi. Je pa res, da na terenu ne štejejo samo legende. Pol cenejše, podobno okretne in spretne male japončke ponujata tudi Daihatsu (terios) ter Suzuki (jimny), ki kljub svoji majhnosti in s precej manj zmogljivimi motorji ponujajo enako mero veselja do terenske vožnje.