Ford S-max 2,2 TDCi

Stari znanec

Fordovega S-maxa smo tokrat testirali že četrtič, in prav zato, ker se z njim poznamo že zares dobro, se bomo tokrat osredotočili na novo pridobitev v obliki dolgo pričakovanega zmogljivejšega dizla in na dodatke, ki tega belega postavljača delajo tako posebnega.

Rdeči šivi

Živo rdeči šivi so dejansko tudi rdeča nit, ki tako in drugače povezuje bogato opremljeno notranjost. Odlični sedeži spredaj in zadaj ne nudijo samo primernega udobja ampak tudi dovolj opore, kar je pri tako dinamičnem predstavniku razreda enoprostorcev pomembno. Prednja dva sta ogrevana in hlajena (doplačilo), kar že dosti pove o pestri opremi testnega vozila.

Kaj še?

Bele sanje marsikaterega očeta se že v osnovi ponašajo z najvišjo stopnjo opreme – titanium S, kljub vsemu pa smo na in v njem našli še marsikatero doplačilo. Za začetek kar biksenonske žaromete, kot žafran drag aktivni tempomat, športno vzmetenje, parkirna tipala na obeh koncih vozila, športne stopalke, zunanje "hitre dodatke" v obliki spojlerja in pragov, osemnajstpalčna platišča, in še bi lahko naštevali …

V prtljažnik samo 200 kilogramov

Preden smo prvič odprli prtljažni prostor, smo skorajda pričakovali sedeža šest in sedem. Dobili pa smo nekaj popolnoma drugega in v mnogo primerih celo bolj koristnega. Ta S-max je bil opremljen z drsnim dnom. Gre za obsežno polico, ki jo uporabnik s preprostim potegom izvleče, nanjo postavi do stodvajset kilogramov, in jo z lahkoto zopet zapelje v nedrje vozila. Sicer pa ima omenjena rešitev tudi drugo plat medalje. Polica (ko je v prtljažniku) prenese "le" dvesto kilogramov.

Na cesti vzoren, a ...

… tokrat menimo, da ta S-max kakšno grbino, ali pa trdovratne plastične ležeče policaje prav zaradi velikih platišč in posledično športnih nizkopresečnih pnevmatik ne prenese s takšno lahkoto, kot bi jih sicer lahko. A zaradi dodane mere športnosti, ki konkurente prepričljivo postavi v kot, kljub vsemu ni izgubil skoraj nič točk pri udobju.

Močnejše srce

Nad stoštiridesetkonjskim dizlom, ki je bil doslej edini dizelski motor na voljo, se na dveh prejšnjih testih nismo pritoževali. Pogrešali smo le nekoliko več živahnosti pri nižjih vrtljajih. S pridobitvijo novega 2,2-litrskega dizla s 175 konjskimi močmi se je S-max teh težav znebil, ob enem pa je postal še bistveno bolj suveren na avtocesti.

140 "konjev" bo dovolj

Sicer pa menimo, da ostaja šibkejši dizelski motor (tudi zaradi nižje porabe) enakovredna alternativa, če se bo kupec dlje časa, kot na avtocestah, zadržaval v mestih. Močnejši dizel nam je "kuril" osem in pol litrov, šibkejši, pred dvema letoma pa 7,7 litra na sto kilometrov.