Ford fusion 1,4 TDCi

V njem se lahko prevaža pet oseb, z enostavno spremembo namembnosti pa lahko tovori več kot 2 metra dolge predmete. Za fusionom je dolgoletna tradicija: utemeljitelj tekočega traku je skozi dolga desetletja res ustvaril odtenek enoličnosti, toda razvil je tudi fordovsko solidnost in zanesljivost.

Zunanjost in notranjost

Zunanja oblika fusiona ne predstavlja kakšne posebne novosti, saj so imele že katrce tretje bočno okno za drugim parom vrat. Seveda so stekla večja in tudi odpirajo se navpično. Pokrov motorja sega tako visoko, da bi ga lahko primerjali s kakšnim od kombiniranih vozil. Testna različica z nivojem opreme comfort razkazuje platišča iz lahke litine, prednji meglenki in nekaj opaznih črnih dodatkov na zunanjosti. Varnostno precej pomenijo zadnje luči, ki segajo prav do vrha in tudi sicer prispevajo k dopadljivi zunanjosti vozila. Bočna vrata so za tako majhno vozilo razsežna in omogočajo udoben vstop. Notranjost je na prvi pogled konfekcijska, vendar se hitro izkaže za funkcionalno in udobno. Na trše vzmetenih sedežih se sedi višje, tudi naslonjala so visoka. Peta vrata se odpirajo visoko, spodaj pa segajo do dna prtljažnika. Njegovo povečevanje je enostavno, tudi vzglavniki niso napoti. Posebej izstopa namembnost sovozniškega sedeža, ki s preklopom nudi manjši delovni prostor oziroma mizico, privzdignjeno sedalo pa pokriva ugleden in kar velik predal. Pa še dobro skrije vrednejše predmete pred tatinskimi pogledi...

Vozne lastnosti

V fusionu sedi voznik višje kot v skupini vozil, kamor sicer spada. Vzvišen položaj in boljša preglednost vzbujata občutek varnosti, kakršnega sicer doživljajo vozniki večjih avtomobilov. Tudi iz spodnjega položaja nastavljivega sedeža se vidi visok pokrov motorja, kar seveda olajša parkiranje. K temu pripomore tudi volanski prenos, ki dovoljuje precejšen zasuk koles, o čemer priča podatek o najmanjšem krogu obračanja. Največja odlika fusiona, ki je za povrh še precej nenadejana, je odlična lega na cesti. Med ostrim ovinkarjenjem po nekdanjem brzincu rallyja Saturnus na Hrušici me je resnično navdušil. Praktično nobenega posebnega nagibanja ni med zaporednim menjavanjem ovinkov in tudi v dolgih hitrih ovinkih deluje neproblematično. Za pet točk od treh možnih! Že res, da so gume široke 195 mm, vendar ni na podvozju nikakršnih posebnih elementov, ki naj bi zagotavljali takšno športnost. Niti preveč na trdo ni uglašeno vse skupaj. Zaradi te lastnosti pa se mora voznik med hitro vožnjo zanašati na dober hrbtni oprijem sedeža, ker si z levo nogo ne bo veliko pomagal. Stopalo mora ostati nekje pod stopalko sklopke ali pa v neergonomskem položaju nekje na notranjem blatniku. To pa tudi pomeni, da je treba med daljšo vožnjo vsake toliko časa poslati gleženj na razgibavanje. Če smo že pri minusih, naj dodamo, da ob sončnih dneh v prednjem steklu odseva zgornji del armature. Razločno se vidi pokrov predala in štiri šobe za dovajanje zraka.

Zmogljivosti, poraba

V testnem fusionu vgrajeni 1,4-litrski turbodizel postreže z znanimi lastnostmi. Pospeševanje z mesta do 100 km/h bi lahko bilo za kakšno sekundo krajše, med vožnjo se dobro občuti visok navor, ugaja pa nizka poraba goriva, tudi pri ostrejšem načinu vožnje. Končna hitrost je pri fusionu malce nižja kot pri drugih vozilih s podobno prostornino, ki pa so zato manjša in so na prednjem delu tudi bolj zašiljena. 3000 vrtljajev v peti prestavi na avtocesti pomeni hitrost 138 km/h po števcu in sorazmeren mir v kabini. Najlepše pa deluje zadeva pri 90 km/h, to je najvišja dovoljena hitrost na odprtih cestah zunaj naselij. Takrat se stroj vrti v območju največjega navora in če bi šlo tako v nedogled, bi bilo treba po svežo župco kvečjemu na vsakih 1000 km.

Cena, tekmeci

Ponudba avtomobilov je prav v razredu majhnih vozil najbolj pestra. Pri tem na tržišču med seboj tekmujejo celo tovarne, ki proizvajajo posamezne sklope v okviru skupnih projektov. Tudi 1,4-litrski turbodizel, ki smo ga preizkusili na testu uporabljajo peugeoti, citroeni, mazde, toyote... Prav sorodna mazda 2 je fusionu najbližji konkurent. Pa tudi glavno vprašanje, ki se ob fusionu postavlja, je isto kot smo se vprašali ob testu mazde 2. Torej: je fusion dovolj večji od fieste in drugih bolj običajnih malčkov? Namreč, tudi ti vztrajno rastejo...