Ducati multistrada 620

Litrska multistrada je združila zasnovo in zmogljivosti superšportnega motocikla, ne da bi pri tem žrtvovala praktičnost potovalnega endura. Je eden redkih motorjev, ki omogoča tako potovalno vožnjo kot tudi drgnenje kolen v zavojih. Zdaj je z "minus štiristo kubiki" ustrezno manj športna, a zato še toliko bolj lahkotna, vozniku prijaznejša in tudi bistveno cenejša. Idealna kombinacija, še posebno za manj zahtevne ter manj izkušene voznike in voznice.

Oblika

Oblika je vse od prve predstavitve kontraverzna. Enim je zelo zelo všeč, drugim sploh ne. Spredaj za nenavaden videz poskrbi vetrobran, ki ni del "maske", kot se vidi, ko motor gleda naravnost, ampak je pritrjen na krmilo, s čimer omogoča bistveno večjo okretnost (zasuk) krmila. Zadek je z dvema izpušnima loncema agresiven in večini lep. Armaturka je ducatijevsko pregledna z velikom analognim merilcem vrtljajev. Vzvratna ogledala so pritrjena na prednjo masko in postavljena dovolj narazen, da vidimo mimo lastnih ramen. Domiselno so vanje integrirani smerniki. Voznik sedi na dovolj velikem in udobnem sedežu, vidi pa se, da so na multistradi pri oblikovanju mislili tudi na sopotnika, ki ima samostojen sedež, zadaj in ob strani pa je mogoče namestiti še polintegrirane potovalne kovčke.

Vozne lastnosti

Čeprav ni superšportnik, v zavojih daje občutek, kot da je. In na dolgi vožnji daje občutek, kot da je potovalnik, čeprav ni. Položaj je pokončen in neobremenjujoč, kar omogoča ure dolga križarjenja, ob minimalni žrtvi športnih užitkov v ovinkih. Majhna medosna razdalja in visoka postavitev motocikla seveda ne more zagotavljati superšportne mirnosti v hitrih ovinkih, vendar pa je občutek tako dober, da je multistrada zlahka kraljica gorskih cest. Trinajst kilogramov lažja od svoje večje sestre je še okretnejša in se ne pritožuje niti, kadar jo zapeljemo na makadamsko podlago ali kolovoze. Dobesedno "multistrada" torej - za vsakršno cesto. Okvir je cevni, po vzoru cestnih ducatijev, hodi blažilcev pa nekoliko daljši. Komponente so preizkušenih znamk: Brembo, Marzocchi, Sachs. Na račun prihranka tričetrt milijona tolarjev se moramo pri manjšem modelu odreči Ohlinsovim oziroma Showinim polno nastavljivim vilicam in enojni aluminijasti nihajki. Toda zaradi manjših zmogljivosti agregata jih ne pogrešamo.

Zmogljivosti

Motor ni kastriran pogonski agregat iz litrske multistrade, ampak preizkušen mlinček, ki ga poznamo iz najmanjšega monstra. Za potrebe multistrade so ga malce dodelali, tako da streže z večjo močjo (63 KM) in navorom, ki spodobno povleče v vsem območju delovanja. Multistrada 620 seveda ne omogoča podiranja hitrostnih rekordov in 170 km/h po avtocesti z dvema potnikoma je že kar "največ", odkupi pa se na ovinkasti cesti, v mestu in kjerkoli nam zapaše prisluhniti njegovemu zvoku ali preizkusiti ciklistiko. Tudi poraba je s šestimi litri majhna, kar pri 15-litrski posodi omogoča več kot dvesto kilometrski doseg. Multistrada 620 ima seveda manjše zavore kot litrski model, vendar tridesetcentimetrska koluta z Brembovo čeljustjo vrhunsko opravljata svoje delo.

Cena, tekmeci

S ceno manj kot dva milijona tolarjev majhna multistrada predstavlja Ducatijev vdor na trg dostopnejših motociklov. Dva milijona za 600-kubični motocikel resda še vedno ni malo denarja, toda funkcionalnost, kakovostni materiali in italijansko oblikovanje pač imajo svojo ceno. Razveseli tudi z bogatim izborom dodatne opreme (torbe, navigacija, Termignonijev izpušni sistem ...). Neposrednih tekmecev pravzaprav nima, predvsem zaradi dvovaljne zasnove. Po vodljivosti, okretnosti, samosvoji oblikovanosti in prav tako dokaj široki uporabnosti se približajo nekoliko šibkejši, a tudi lažji enovaljniki: KTM 640 duke, honda FMX 650, BMW F 650 scarver, aprilia pegaso 650 strada. Omenjeni motocikli so morda nekoliko manj potovalni, primerljivo potovalna dvovaljna yamaha TDM 900 pa je zaradi večjega in težjega motorja manj lahkotna, manj športna.