Citroen C4 grand picasso THP 155

Da lahko peljete še sosedove otroke

Z otroki pridejo popoldanske šoferske aktivnosti. Balet, nemščina, judo, verouk ... otroke je na krožke treba peljati. Ali pa samo na v prednovoletni lunapark, v kino, v knjižnico ...? Če ima družinski avtomobil še dva dodatna sedeža, lahko na te aktivnosti peljemo še sosedove otroke. Zato so nastali sedemsedežni enoprostorci, ne zato, da bi na tista dva stolčka vsak dan sedla dva otroka.

Pri Citroënu je to dejstvo že dolgo dokaj jasno potrjeno. Ko smo na našem primerjalnem testu iz leta 2011 nameščali tri otroške sedeže, je zaostal le za peugeotom 5008, precej slabše pa se je odrezal, ko smo primerjali prostornost tretje sedežne vrste.

Za pogosto rabo sedmih sedežev bo treba poseči po en rang večjh enoprostorcih

Da imata prvi dve sedežni vrsti mnogo višjo prioriteto kot tista dva prtljažniška sedeža, je močno občutno tudi v novi generaciji C4 grand picassa. Grand ni zrasel, a prostorsko je napredoval predvsem v teoriji - v praksi namreč še vedno velja, da je prtljažnika ob vseh zasedenih sedežih malo, dodatna sedeža pa odraslemu potniku bistveno nista bistveno bolj pogodu. Za kratke razdalje seveda bo, a za pogosto rabo sedmih sedežev bo treba poseči po za en rang večjih enoprostorcih.

Prepričani smo, da bi snovalcem uspelo tudi na teh 460 centimetrih dolžine najti dovolj prostora, da bi lahko zadovoljili tudi številčnejše družine, a razumemo, da tega niti niso smeli. Številčnejšim družinam namreč Citroën ponuja jumpyja in ta je v zadnjih izvedbah že skoraj povsem zakril svojo dostavniško poreklo, tako fancy je postal.

Fancy, premium

In prav zagotoviti premium, fancy občutke je bila glavna naloga Citroënovih oblikovalcev! Tako novinec že ob prvem stiku pove, da to ni avtomobil za racionalneže, to je avtomobil za družine s stilom, z občutkom za visoko modo. No, tudi za umetnost ...

Novinec namreč povsem upravičeno nosi ime slavnega slikarja. Ker je tudi Picasso pri svojem ustvarjanju zamenjal kar nekaj sllikarskih stilov, je tako tudi pri Citroënoviih enoprostorcih. Niso si podobni, a so vsi po vrsti dokaj inovativni in vsak po svoje drzni, izstopajoči. Ne bi radi pametovali na temo slikarskih tehnik, a laično bi lahko za novega C4 picassa ocenili, da se spogleduje z obdobjem, ko se je slavni Pablo ukvarjal s kubizmom. Picasso je sicer s sestavljanjem geometrijskih likov želel doseči tridimenzionalnost, in glej ga zlomka, tudi Citroënove zadnje luči se v katalogu pojavljajo z oznako 3D - na kubizem smo se sicer spomnili bolj zaradi nenavadne kombinacije krogov, trikotnikov in kvadratov spredaj ...

Si otroke lahko privoščijo samo še bogati?

A naj bo dovolj umetniških debat ... Naj bo zunanjost še tako umetelna, je pri enoprostorcih vendarle kabina tista, zaradi katere se odločimo za nakup. In novi picasso se tudi v kabini kaže v izredno fancy, premium luči. Nam Francozi želijo povedati, da so družinski avtomobili zanimivi samo še za premožnejše? So otroci bogastvo, za katere je treba imeti bogastvo?

Ja, res je, malce pretiravamo, sploh zaradi tega, ker bo Citroën s popusti in z rabljenimi avtomobili tega picassa zagotovo približal tudi manj premožnim družinam. A nekaj resnice ta “provokacija” vseeno vsebuje. Novi C4 picasso se namreč od svojih tekmecev želi razlikovati najbolj s šminkerskimi dodatki, pozornost vleče še zlasti s tistimi idejami, ki pihajo na dušo.

V prvi vrsti je tu rekordno velikem strešnem oknu, vrednem osemstotih evrov doplačila. Nadaljujemo s foteljastimi sedeži, z inovativnimi vzglavniki, na katerih se da počivati tudi brez tistih napihljivih ovratnikov. Počivanju je sploh namenjen sovozniški sedež z vgrajenim počivalnikom za noge. Vsekakor godi ... Pa masaža? Ah, to še božanje ni, v kombilimuzinskih C-štiricah deluje bolje, tu komaj občutiš, da se kaj dogaja.

Eden večji od ipada, drugi hoče funkcionirati kot iphone

Napad na čustva se kaže v velikih zaslonih: tisti na vrhu armature je daljši (ne tudi širši) od ipada in lahko namesto podatkov kaže idilično sliko sončnega zahoda, ki te mimogrede vsako jutro vpraša: “No, kdaj boš zbral dovolj poguma in res spokal na Jamajko ...?”

Domiselni se nam zdijo grafične predloge merilnikov, sploh tisti trije okvirji za slike. Nasploh hvalimo možnost prilagajanja prikaza podatkov, želeli pa bi si še več “dizajnov” - tudi takšnega, ki bi prikazoval večje število podatkov: sam bi recimo na tako velikem zaslonu želel ves čas gledati hitrost, vrtljaje, povprečno porabo, navigacijo, izbrano radijsko postajo, nastavljeno hitrost tempomata in tudi tisto idilično fotografijo. Upamo, da nismo preveč vizionarski, če pričakujemo, da bo Citroën to slej ko prej ponudil kot “update” prek spleta.

Veliko manj navdušeni pa smo bili nad tistim manjšim zaslonom na sredinski konzoli. Za razliko od tistega zgornjega je ta občutljiv na dotik. Teh smo danes že navajeni iz naših pametnih telefonov in tablic, a ravno zato bi morali Citroënovci za dalj časa stakniti skupaj glave. Iz pametnih zaslonov smo namreč navajeni, da si ukazne tipke po svoje razporejamo po zaslonu, tu pa se moramo sprijazniti s tovarniško urejenimi meniji. Odzivnost na dotik samega zaslona je sicer dovolj dobra, veliko bolj pa motijo tiste tipke ob strani, ki jih je včasih treba držati kar nekaj sekund, da reagirajo in spremenijo menijsko stran. Pri pametnih telefonih to sicer delamo kar z drsanjem po zaslonu.

Močan bencinski motor za lagodno mestno vožnjo

Kaj pa vožnja? Z novo platformo so Citroënovci picassa olajšali za dobrih sto kilogramov. In lahkotno se novinec tudi pelje, med vožnjo deluje lahkotno, dokaj francosko mehko, umirjeno, všečno vsem, ki se radi vozijo lagodno, brez kakršnih koli želja po močnejšem pritiskanju stopalke za plin.

Stereotipi, ki seveda redko držijo, enoprostorce povezujejo z dizelskimi motorji. A ne kupijo vsi starši 7-sedežnega picassa, ker se vozijo na dolge razdalje, marsikatera družina si sedem sedežev omisli zgolj zaradi omenjenih prevozov na balet. Ne dosežejo vsi C4 picassi tako veliko letnih kilometrov, da bi se splačalo izbrati dizelski motor.

In tem staršem zlahka priporočimo ta bencinski turbo motor. Je močan, tudi ob 800-kilogramski dovoljeni obremenitvi bi moral vleči dovolj silovito. Glede na umirjeni značaj in nizke mestne hitrosti bi bil seveda povsem primeren že šibkejši motor, a turbinski polnilnik vendarle dela vožnjo še nekoliko bolj lagodno in nezahtevno, povrhu pa ne ta presežek moči ne povzroča višje porabe, zlahka boste dosegali porabo komaj dobrih sedem litrov, še celo z izključno mestno vožnjo boste težko presegali osem litrov.

Kaj povedo nakupne cene?

90-kilovatni VTi bencinec je dva tisočaka cenejši od tokrat preizkušenega motorja. A hkrati je ta pohvaljeni bencinec za dobrega tisočaka cenejši od 85-kilovatnega dizla in za poltretjega tisočaka cenejši od enako močnega dizla.

A naj vam prišepnemo še to: dvolitrski dizel je za zdaj edini motor v ponudbi, ki je na voljo tudi z novim klasičnim samodejnim menjalnikom - avtomatska ponudba za druge motorje še vedno temelji na mnogokrat pograjanih robotiziranih sklopkah.