Citroen C3 1,6 sensodrive

Voznik dobi s tem zanimivo igračo, saj se lahko zabava z menjavanjem prestav izza volanskega obroča. Po drugi strani pa je avtomatiziran C3 namenjen tudi tistim, ki jim je prestavljanje odveč in imajo rajši, da to počne avto kar sam. Ne glede na stil vožnje pa je treba za ta denar vseeno nekaj žrtvovati - sensodrive za malenkost zmanjša končno hitrost in pobere nekaj živahnosti.

Zunanjost, notranjost

Bubasto zaokrožena zunanjost na prvi pogled ne kaže na kakšno posebno prostornost. Pa vendar je C3 na voljo samo kot 5-vratna kombi limuzina, ki je za svoj razred kar razsežna. Ne le počutje spredaj in na zadnji klopi, tudi prtljažnik je presenetljivo velik, seveda v primerjavi z ostalimi vozili spodnjega razreda. Pogled naprej iz notranjosti uokvirjata naprej izbočena stebrička, lahko bi rekli tudi stebra, še bolj masivno pa delujeta tista dva ob zadnjem steklu. Vse skupaj daje vizuelno občutek varnosti, vendar brez utesnjenosti ali zaprtosti. Sicer pa, zunanjost in notranjost citroena C3 smo že dodobra ocenili v predhodnih dveh testih.

Vozne lastnosti

C3 deluje med vožnjo stabilno, kar mu omogoča predvsem trše vzmetenje. Da niso potniki preveč pretreseni, so sedeži mehkejši, prav trmasto pa se ne oprijemljejo telesa. Voznik ima spodaj dobro oporo za levo stopalo, tako da se lahko trdno potisne proti naslonjalu, vzglavnik pa bi lahko bil nameščen bližje zatilju. Volanski prenos ni tako zelo direkten, kot bi sklepali po podatku o številu zavrtljajev volana (le 2,8), saj je krog obračanja kar velik za tako majhno vozilo. Obroč volana je debel, enako kot pri plurielu in C2, za še lažje lenarjenje med avtomatskim menjavanjem prestav pa sta bila prednja sedeža testnega avta doplačilno opremljena z naslonoma za roke.

Zmogljivosti, poraba

Kot že rečeno, je sensodrive lahko tudi igrača. Če se prepustimo avtomatiki oziroma elektro hidravliki, moramo računati, da sklopka potrebuje svoj čas za premislek. Tako da ne smemo prav nič hiteti, kadar na mestu manevriramo naprej in nazaj. Med vožnjo pa delujejo prestave same od sebe najlepše, če ravnamo s plinom bolj po trepalnicah. Takrat bo zadeva v vsaki prestavi pospeševala skoraj do 2500 vrtljajev, nakar bo dovolj mirno preklopila za eno naprej. Če boste pospeševali do konca, se bo motor vrtel do 6200, avtomatika pa si bo zapomnila spremenjeni stil vožnje. Tako še nekaj časa ne bo hotela prestavljati "samodejno", tudi če si voznik premisli in želi vnaprej spet peljati umirjeno. Takrat je najbolje, da voznik poseže po "plus" ročici za volanskim obročem in kar sam prestavi naprej, nato pa pritisne gumb za preklop na avtomatiko in sensodrive bo spet prestavljal "kot je treba". Enako kot pri plurielu smo se tudi pri modelu C3 vozili s povprečno porabo pod osmimi litri in to ocenjujemo kot zelo solidno, saj gre pri obeh vozilih za robotiziran menjalnik, predvsem pa gre za 1600 kubikov.

Cena, tekmeci

Če si kdo zaželi stodesetih konj v majhnem 5-vratnem avtomobilu, pa mu pri tem klasični menjalnik ni dovolj, bo moral kar v trgovino s citroeni. 1600 kubikov namreč ne ponuja nihče drug, zato je seveda C3 z zmogljivostmi motorja daleč spredaj (če seveda odpišemo športno nastrojene male vrage). Konkurenca majhnih avtomatikov glede zgoraj naštetih pogojev tudi ob šibkejših motorjih ni prav pestra. Sicer pa se ponudba malčkov z robotiziranimi menjalniki hitro veča. Take menjalnike že dobite pri Fordu (fiesta in fusion ASM), Mazdi (2 ASM), Opel (corsa easytronic), morda tudi Renaultu (clio quickshift), večina drugih znamk pa ponuja malčke s klasičnimi samodejnimi menjalniki, ki pa so dražje ocenjeni. Posebnost je Honda z jazzom CVT.