Chevrolet orlando 1,8

Vprašanje: Kam uvrstiti orlanda?

Nase opozarja z zanimivim videzom, ki pa ga (vsaj sprva) jasno ne opredeli. Je to klasičen enoprostorec ali celo križanec s terenskim vozilom? Prvi vtis je namreč močan, tako kot nekatere njegove poteze. Ker ga pri Chevroletu uvrščajo med enoprostorska vozila, in ker mere, število sedežev in odlagalnih površin tudi kažejo na to, smo ga tako obravnavali tudi mi.

Preprost in nezahteven

Notranjost je podobno zanimiva, kot zunanji videz. Merilniki spominjajo na tiste v camaru, sicer pa je voznikovo delovno okolje nezahtevno, preprosto zasnovano, a prijetno. Kakovost materialov je dobra, na ravni znamke in drugih njenih proizvodov. Kritiziramo obširno uporabo črne okrasne plastike, ki naj bi dodatno popestrila dele armaturne plošče in sredinske konzole, a je predvsem nabiralec prahu in prstnih odtisov. Razumemo, da je uporaba "piano black" plastike del rastočega trenda, ki se vse pogosteje pojavlja v avtomobilih vseh vrst, zato pripomba ne velja le za orlanda ampak za vse "prekrškarje". Hvalimo veliko število priročnih odlagalnih površin, uporabniško izkušnjo pa dodano popestri predal, skrit pod stikali radia. Stavimo, da morebitni tat ne bi pomislil, da se denarnica skriva prav tam.

Prostora ni dovolj

Če smo zapisali, da je orlando enoprostorec, ga moramo primerjati s peugeotom 5008, volkswagnom touranom in ostalimi. Družinsko usmerjenost poudarja predvsem s tretjo sedežno vrsto, kjer je prostora (zlasti v višino) dovolj, sicer pa prostornosti kljub velikosti avtomobila ne moremo pohvaliti. Orlando je daljši kot denimo grand scenic in podobni enoprostorci, a je tudi ožji, nekoliko krajše je tudi medosje. V drugi vrsti nima treh enako velikih sedežev, ampak klop z le pogojno uporabnim, (pre)skopo odmerjenim sredinskim sedalom. Klop tudi ni vzdolžno pomična, prav tako pa v tem razredu že dolgo ni dovolj, da se sedeži zložijo z enim potegom. Tudi prtljažni prostor z visokim nakladalnim robom in prostornino le stežka konkurira ostalim predstavnikom razreda srednje velikih enoprostorcev.

Dokler gre umirjeno, blesti

Kljub zajetnim meram je orlando na cesti povsem nezahteven. Kot družinsko usmerjeno vozilo bo prepričal z udobjem, vsaj dokler se ne bo srečal z slabše urejeno podlago ali z voznikom s športnimi ambicijami. Blaženje na luknjastih cestah za evropskimi tekmeci nekoliko zaostaja, med hitrejšo vožnjo pa je nagibanja karoserije razmeroma veliko.

Bencinarju manjka šesta prestava

Preizkušen, 1,8-litrski bencinski motor s 104 kilovati je (pre)len in opremljen z le petstopenjskim ročnim menjalnikom. Pri hitrostih nad sto na uro je avto preglasen. In tudi zato, ker manjka šesta prestava, se je poraba na testu ustavila na visokih 9,6 litra. Dizel verjetno nalogo opravi veliko bolje, priporočamo tudi dokup samodejnega menjalnika.

Stavi na videz in ceno

Chevroletov adut v razredu enoprostorskih vozil je postavljen pred težko nalogo. Glavne prednosti njegovih tekmecev (razen nekaterih izjem) niso videz, ampak temeljito premišljena notranja ureditev, ki na prvo mesto postavlja družinsko uporabnost, in modernejša tehnika. Dejstvo je, da orlando v Evropi, kjer so meje avtomobilskih razredov zelo natančno določene, štrli iz množice. Verjetno bi imel zelo dobre možnosti za uspeh v Severni Ameriki, kjer so meje med razredi bolj zabrisane, a se tam ne bo prodajal, saj sta kupcem s podobnimi potrebami namenjena modela equinox in traverse. Ne moremo pa spregledati dejstva, da orlando všečen videz, podprt z velikimi platišči in ameriškim duhom, ponuja za zelo ugodno ceno.