Alfa romeo giulietta 1750 TCT quadrifoglio verde

Apeninski šarm na preizkusu

Privlačna je. In centimeter nižja od drugih sester. Siva mat barva (1.049 EUR) lepo poudarja napete boke, ki se zadaj elegantno združijo s svetili in njihovo ležečo LED-šestico.

Ohišja ogledal in usmerjevalnik zraka so iz kompozitnih vlaken, platišča, za katerimi se skrivajo rdeče Brembove štiribatne čeljusti (kot rdeče lakirani nohti Monice Belucci), napovedujejo velike vozne in motorne zmogljivosti.

Privlačna sedeža in končno tudi velik informacijski vmesnik

Sedi se dobro, voznikov položaj je izdatno nastavljiv, športna sedeža zaradi integriranih in z aluminijem okrašenih vzglavnikov atraktivna ter dobro oprijemljiva. A le v stegenskem predelu, mnogo premalo pa v ramenskem. Takrat ko gre hitro, seveda.

Grajamo dostopnost velikih vrtljivih gumbov za prilagajanje naklona naslonjala. V napoto je držalo varnostnega pasu, zato je prostora premalo celo za nežne ženske roke.

Sicer pa je kakovost kabine glede na segment vzorna, še posebej veseli pa smo bili sodobnejšega informacijskega vmesnika. Čas je že bil, da se qiulietta odkupi tudi po tej plati.

Včasih erotično perilo, danes dolgočasne "gate"?

Preden speljemo, pogled pod pokrov motorja. Atraktivnost razstavljene vsebine (govorim o vizualnem delu) je daleč od stare slave, ki jo je še pred nekaj leti uživala njena predhodnica, 147 GTA.

Se še spomnite šestih kromiranih sesalnih cevi 3,2-litrskega atmosferskega šestvaljnika? Takrat smo pogled pod pokrov motorja enačili z dvignjenim krilom in prostim pogledom na spodnje perilo iz italijanske čipke.

Danes zaradi plastičnega pokrova alfovci jočejo in sanjajo o erotiki preteklosti. Niti rdeče obarvan del dolgočasne plastike, stiliziran napis znamke ali opis pogonskega agregata "turbo benzina" ne pomagajo. Ni enako.

240 "konjev" in v šestih sekundah do sto

Zmogljivost pogonskega sklopa, ki si ga je giulietta izposodila pri atletinji lahke kategorije, alfi 4C, na papirju ali v praksi ne pušča neizpolnjenih želja.

Štirivaljnik s prostornino 1.750 kubičnih centimetrov razvije 240 "konjev" (pet več kot pred prenovo) in je združen izključno z dvosklopčnim samodejnim menjalnikom. Ročni se je, vsaj v povezavi s to različico, upokojil in kupcem med drugim omogočil izkoriščanje sistema za hitro speljevanje (t. i. launch control), s pomočjo katerega lahko postavna dama do sto pospeši v šestih sekundah oziroma skoraj sekundo hitreje kot prej.

Ker se že dobro poznava, stikalo DNA takoj prestavim v D (dynamic)

Krmiljenje otrdi, a ne izgubi vzorne komunikativnosti, stopalka za plin je, podobno kot motor, občutljivejša. Menjalnik v samodejnem načinu ob umirjeni vožnji dobro sprejema moje namige, celo med iskanjem meje oprijema skoraj ne zamuja, le navzgor včasih prestavi prezgodaj. V takšnem primeru sem delo s pomočjo obvolanskih uhljev raje prevzel sam.

Prestavlja hitro, odzivnost pa za najhitrejšimi tovrstnimi izdelki v segmentu (menjalnik DSG koncerna Volkswagen) vendarle zaostaja. Lega je večino časa nevtralna, oprijema pa kljub zimskim pnevmatikam nadpovprečno veliko. Hvalimo.

Zvok je nalezljiv. Tekmeci, učite se!

Zvok motorja je čudovito bogat, celo strasten, značajsko močan in nalezljiv. Tekmeci, učite se! V tehničnih podatkih piše, da se bogatost 320 njutonmetrov v veliki večini razbohoti že globoko pod 2.000 vrtljaji, a praksa resnejšo živahnost pokaže "šele" med 2.500 in 3.000 vrtljaji.

Giulietta quadrifoglio je kompromisno nastavljen avtomobil in zato brez dvoma vsakdanje uporabnejša od večine tekmecev, kljub temu pa zadek v zavoju nagajivo oddrsava tako rekoč na ukaz. Na stezi med tekmeci pač ne bi bila prva, voznik pa bi skozi cilj vseeno pripeljal nasmejan.