Radarski in laserski merilnik – elektronska lovca na hitre in drzne

Radar omogoča kaznovanje tudi brez ustavljanja voznika, laserski merilnik pa ima večji doseg

Hitrost v prometu na naših cestah oziroma ob njih nadzirajo na dva načina. S samodejnim merjenjem in evidentiranjem prekoračitev, za kar skrbijo stacionarni in mobilni radarski sistemi, ter s policijskim nadzorom, ki ga najpogosteje izvajajo z laserskimi merilniki.

Mobilne radarske sisteme, nameščene v osebna vozila ali postavljene na premične zložljive podstavke, pa uporabljajo tudi enote medobčinskih in mestnih redarstev, ki nimajo pooblastil za ustavljanje prehitrih voznikov in morajo prekršek evidentirati oziroma dokazati s priloženo fotografijo.

Policija seveda ima pooblastila za zaustavitev kršitelja, zato lahko prehitre voznike na večjih razdaljah lovi predvsem z lahkimi, vremensko precej neobčutljivimi in pozicijsko bolj prilagodljivimi laserskimi merilniki. Z njimi meritve uspešno opravljajo tudi iz bolj skrite zasede, postavljene dlje od ceste. Policija pa ima na voljo še eno zelo močno orožje v boju s prehitrimi vozniki, sistem provida 2000. Tega smo tudi mi že preizkusili na ljubljanski obvoznici.

Radar hitrost meri s pomočjo fizikalnega pojava

Radarski sistemi hitrost merijo s pomočjo fizikalnega pojava, znanega kot Dopplerjev učinek. Radarska antena, ki mora cesto obvezno opazovati pod kotom 20 stopinj, oddaja valove. Ko se ti odbijejo od vozila, spremenijo frekvenco.

Merilnik tako z Dopplerjevim učinkom zazna razliko med poslano in prejeto frekvenco, s katere določi hitrost vozila.

Razmeroma ozek meritveni horizont, ki vozila nadzira v pasu od pet do 30 metrov od položaja radarja, voznikom omogoča več manevrskega prostora za reševanje z zaviranjem. Res pa je, da naprava deluje povsem samodejno – meri in evidentira.

Laser pa meri razdaljo do vozila in hitrost izračuna

Laserska "pištola", ki jo v rokah držijo naši policisti, pa v pičle pol sekunde proti tarči, berite vozilu, pošlje več snopov laserskih žarkov, s katerimi meri razdaljo do vozila. Vgrajeni procesor na podlagi znanega časa nato izračuna hitrost vozila. Ker je ta procesor zmožen rezultate posameznih meritev hitro pretvoriti v digitalno obliko, jih zato lahko obdela še s posebnim algoritmom za digitalno zmanjšanje šuma.

Ta funkcija policistom omogoča uporabo merilnika tudi v slabših vremenskih razmerah, v nalivu, snegu ... Z zmogljivo optiko, petkratno povečavo, tak najnovejši kompaktni laserski merilnik omogoča boljše fokusiranje in meritve z razdalje do 1,5 kilometra.

Vozniki zaradi velike razdalje patruljo opazijo kasneje, kar pomeni, da laserski snop mnogokrat prehiti zavorni odziv voznika. Ta ima bistveno manj časa za zmanjševanje hitrosti.

Opozarjanje z lučmi vas bo stalo 40 evrov, prepovedane pa so tudi naprave za motenje meritev

V ZDA se je razplamtela afera okoli primera voznika, ki so ga policisti želeli, kot se je izkazalo na sodišču, nezakonito oglobiti, ker je preostale udeležence v prometu opozarjal na policijski nadzor hitrosti. Če boste na naših cestah voznike opozarjali na prisotnost policijske kontrole, vas načeloma za to početje policist ne more kaznovati. V slovenski zakonodaji namreč ni konkretnih določb, ki bi prepovedovale opozarjanje soudeležencev v prometu na policijsko kontrolo. Vendar, pozor! Če boste pri tem pobliskavali z lučmi, torej "blendali", vas policisti lahko kaznujejo. Na policiji so nas opozorili, da zakon o pravilih cestnega prometa v 70. členu namreč prepoveduje nepravilno uporabo svetlobnih znakov na vozilu:

"Zvočne in svetlobne opozorilne znake sme voznik uporabiti le, kadar je ogrožen on sam ali kdo drug in pri prehitevanju zunaj naselja. V primeru, da voznik svetlobne znake uporablja iz drugih razlogov, zakon za to kršitev predpisuje globo v višini 40 EUR."

Na policiji pa so nam pojasnili tudi, da so v skladu z veljavno prometno zakonodajo prepovedane naprave, ki onemogočajo oziroma motijo delovanje merilnih naprav. V avtomobilu lahko imate le tako imenovane "radar detektorje", ki vas opozarjajo na radarske valove in laserske žarke.

Radarji so na cesti že od leta 1947

Radar se je na cesti v vlogi nadzornika hitrosti prvič znašel že leta 1947, ko je podjetje Automatic Signal Company v ameriški zvezni državi Connecticut razvilo in policiji dobavilo prve tovrstne naprave. Vendar je bilo te velike in težke trodelne škatle težko premikati med meritvenimi lokacijami. Vozniki so jih tako brez težav opazili tudi na večji razdalji. Prvi ročni radarski merilnik pa so sedem let pozneje predstavili v podjetju Decatur Electronics.

Že istega leta, 1954, je slavni čikaški policist Leonard Baldy, bolje poznan kot leteči policist "Flying Officer Leonard Baldy", ki je prometne težave mesta začel reševati iz zraka s pomočjo helikopterja, vozniku prvič vročil plačilni listek za prehitro vožnjo, hitrost pa je pred tem izmeril z novo ročno radarsko napravo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je radarska tehnika kmalu tako napredovala, da jo je bilo mogoče vgraditi v patruljni avtomobil in radar se je kot merilec hitrosti kmalu množično uveljavil na cestah povsod po svetu.

Bodo naš razum res morali nadomesti avtomobilski možgani?

Glede na to, koliko časa je že, vsaj pri nas, radar v vlogi glavnega akterja pri preventivnem zmanjševanju hitrosti, se je smiselno vprašati, ali je ta lov na prehitre in predrzne res tako učinkovit z vidika zagotavljanja boljše prometne varnosti.

Glede na to, da na primer tudi v Sloveniji že lahko kupite avtomobil, pri katerem straši oziroma lastnik lahko prek menija omejijo največjo hitrost, preprečijo zagon motorja brez uporabe varnostnega pasu in podobno, se, jasno, poraja dvom o smiselnosti oziroma učinkovitosti takega radarskega nadzora, ki za nameček hitrosti vožnje najhitrejših na avtocesti pravzaprav niti ne zmore izmeriti. Vsak izmed nas pa se mora nedvomno vprašati tudi, kje je razum, ki bi pač moral biti močnejši od vseh kilovatov pod motornim pokrovom. Brez njega je vsak avto premočan, vsak voznik nevaren in vsak radar nujno potreben.

Koliko časa se bomo torej še lovili in skrivali?

V prihodnost nadzora hitrosti smo se zato zazrli skupaj z inštruktorjem varne vožnje in prometnim strokovnjakom Andrejem Brglezom, s katerim smo pred časom na nemški avtocesti rušili mite o (pre)hitri vožnji:

"Z uvedbo radarja se je začela povsem primerna oblika policijskega lova na 'hitrostne' kršitelje. Če smo bolj natančni, lova in skrivanja. In ta igra traja še danes. Od prihodnosti pričakujem, da se bo klasično lovljenje prekrškarjev postopoma zmanjševalo, hitrost pa bo namesto policistov, skritih za grmovjem, hišami, ovinki in podobnimi kraji, zmanjševala elektronika v avtu. Ta, povezana z GPS-modulom, kamerami in podobno, že danes ve, kakšna je hitrostna omejitev na cesti, po kateri se tisti trenutek peljemo. Od tam pa do tega, da elektronika motorju odvzame moč in s tem prepreči, da bi se peljali hitreje od predpisane hitrosti, je zgolj majhen korak, ki je že ta trenutek tehnično izvedljiv. Razlogi, da ta oblika preventivnega reševanja prehitre vožnje še ni zaživela, so v pravnih, gospodarsko-komercialnih, kapitalskih in ne nazadnje širših družbenointeresnih razhajanjih, ne v tehničnih omejitvah. Verjetno bomo tak način hitrostnega nadzora najprej uporabili na najbolj kritičnih mestih, na primer na slabo zavarovanih cestah ob šolah in vrtcih, potem pa se bo širil še na druge ceste. A širil se bo počasi, saj so deležniki, ki bodo odločali o tem, kdaj se bo to zgodilo, zelo številni in z zelo nasprotnimi pogledi na to, kakšna naj bi bila mobilnost v prihodnosti. Če pa bi se vprašal, kaj si želim v prihodnosti, bi bil odgovor drugačen. Manj nadzora in več odgovornosti ter zdrave pameti."