Kako varni so prsti vaših otrok?

Kaj se dogaja na zadnjih sedežih?

Otrok, ki se igra s stikalom za električno zapiranje šip, je v nevarnosti, da si pripre vsaj kak prst, če že ne glavo. Če šipa nima sistema, ki bi zaznal oviro, in bi se pri tem nekoliko odprla, je skoraj nemogoče pričakovati, da bo otrok v bolečinah in presenečenju pomislil na to, kam in kako mora pritisniti stikalo, da se bo šipa odprla in ga osvobodila. Če se nam kot vozniku to pripeti med vožnjo, bomo milo rečeno v zagati, kako in kje takoj ustaviti in pomagati otroku, ne da bi njega, sebe in vozilo z našim manevrom spravili v še večjo nevarnost.

Kakšne so razlike pri varnostnih sistemih?

Mnogi avtomobili varnosti sistem proti priprtju imajo, a je ta dokaj različen (glej tabelo). Nenavadno je, da pri nekaterih, ki ga imajo, ta deluje le v impulzivnem sistemu. To pomeni, da varnostni mehanizem ne deluje, če stikalo držimo, kar pa je pri majhnih otrocih, ki se s stikalom igrajo, precej pogosto. Sicer so razlike v senzibilnosti sistema zelo majhne in se jih praktično ne občuti. Žalostno je, da sem predvsem pri testu z glavo ugotovil, da so vsi nastavljeni premočno in da bodo otroka, ki si pripre prste, ti boleli. Morda je to mišljeno kot opomin, da naslednjič tega ne bo več počel.

Trije pomembni faktorji

Sistem proti priprtju rok je le eden od treh faktorjev, ki vplivajo na varnost prstov in glav vaših najmlajših. Stikalo, ki vozniku omogoča dezaktiviranje možnosti odpiranja zadnjih šip, je prav tako učinkovito, je pa res, da ga lahko pozabimo prižgati ali da v nekaterih (predvsem japonskih) avtomobilih voznik s tem stikalom blokira tudi svojo šipo, kar je precej nepraktično. Tretja pomembna stvar je namestitev stikal za odpiranje šip, saj če jih otrok ne doseže, ker so postavljena dovolj nizko, kot na primer v C3 picasso, težav ne bo.

Kaj pa realnost?

Žalostno je, da tam, kjer se večina otrok vozi – v nizkocenovnih majhnih avtomobilih –, varnostni sistem ni nujno samoumeven. Zato je s stališča varnosti morda bolje kupiti še nekoliko cenejše (vse bolj redke) avtomobile, ki imajo zadaj ročno zapiranje šip. Otrok, ki nima elektrificiranih šip, si z vrtenjem ročice veliko težje pripre glavo. S stališča varnosti je najbolje izbrati dvo- ali trivratne avtomobile, saj le ti načeloma nimajo možnosti odpiranja zadnjih šip, obenem pa tam nimamo skrbi, da bi otrok odprl svoja vrata. Ampak večina staršev je prelenih in preveč razvajenih, da bi otroke "vstavljali" skozi sprednja vrata.

Epilog

Varnostni sistemi šip v praksi niso tako nujno potrebni, kot se zdijo. Resnici na ljubo majhen otrok, ki je pravilno pripet, ne doseže dovolj visoko, da bi si lahko priprl prste, kaj šele glavo. Pravo nevarnost zato predstavlja igra v avtomobilu, ko je ta parkiran. A tedaj skoraj vsi sodobni avtomobili v želji po varčevanju z električno energijo tako ali tako odklopijo električne porabnike in tako preprečijo tudi nesrečo s šipami. Predvsem pa priprtje roke s šipo ni nič v primerjavi s priprtjem prstov z vrati, kjer pa varnostni sistemi (razen elektrificiranih izjem) ne obstajajo.