Ženevski avto-salon skozi moje oči

Začne se že teden ali dva pred salonom

Večina vas avtomobilske salone doživi prek medijev, le malo vas katerega od štirih, petih velikih dejansko tudi obišče. Za nas, novinarje in fotografe se vse skupaj začne že kak teden ali dva preden v velike hale zapeljejo prvi avtomobili. Potrebno je dodelati logistiko, določiti čase objav, dodeliti vloge posameznim članom ekipe in na koncu celotno reportažo izvesti brezhibno. Seveda zato, da vas, bralce z le nekaj kliki virtualno popeljemo na vsak razstavni prostor posebej. Vi vidite končni rezultat, tisto, kar šteje. S tem člankom vas bom popeljal v zakulisje, in predstavil letošnji Ženevski avtomobilski salon skozi moje oči.

Ponedeljek, 1.3.2010

Ob šestih zjutraj naložimo kombi z vso potrebno opremo. Kamera, stojalo, mikrofoni, baterije, spominske kartice, fotoaparati, objektivi, potovalke s cunjam … V Ženevo se pripeljemo nekaj minut po tretji uri in četrti član ekipe se akreditira, ker akreditacije ni dobil po pošti. Dogajanje v halah je pestro že dan pred odprtjem. Zvočni testi vsepovprek posiljujejo ušesa novinarjev, ki bi radi na vsak način ujeli katero izmed novosti še pred otvoritvijo. Razstavni prostori stojijo le na pol, blišča ni še od nikoder. Vojska ljudi mrzlično hiti v upanju, da bo naslednji dan ob pol osmih zjutraj, ko se cirkus odpre zares, vse pripravljeno. Uspe jim le redkokdaj, saj razstavljalce ničkolikokrat zalotimo med odpravljanjem še zadnjih popravkov na sicer brezhibno zloščenih razstavnih prostorih.

Torek, 2.3.2010

Vstanemo ob pol šestih. Vso opremo (ni je malo) naložimo v kombi, pozajtrkujemo, predolgo časa iščemo bencinsko črpalko, in s polurno zamudo parkiramo multivana v garažni hiši tik ob prizorišču. V roke primem dva fotoaparata skupne teže okoli sedmih kilogramov in jih ne izpustim do sedmih zvečer.

Sreda, 2.3.2010

Ponovi se torkova vaja, izpustimo le iskanje črpalke. Ob osmih spet držim v rokah opremo in slikam do petih. Ko zaključim izračunam, da sem v dveh dneh prehodil več kot 30 kilometrov. Videl sem nešteto vozil, ujel ravno toliko trenutkov, stran od avtomobilov nagnal 27 Japoncev, tri francoze in eno hosteso, ki si ni dala dopovedati, da bi slikal avto brez nje. Glede Japoncev in Francozov pa toliko, da včasih pač ne razumejo, da tam niso sami in, da mora avto slikati še kdo drug. Pravim jim padalci, stalno padajo v kader ob najbolj neprimernih trenutkih. Tudi padalci so sestavni del vsakega avtomobilskega salona in njihovo vlogo slej ali prej vsaj za trenutek prevzame vsak. Konec koncev je ob tolikšni količini novinarjev in fotografov skoraj nemogoče, da ob skoraj vsakem trenutku ne bi kdo motil katerega od kolegov. In kljub osemnajstim uram slikanja in poplavi vizualnih informacij, je moja glava prazna. To je le logična posledica stoodstotne skoncentriranosti na na videz neskončno verigo trenutkov, ki sem jih moral ujeti v spominsko kartico. V celotnem dogajanju ne vidim blišča, lično urejenih razstavnih prostorov zasutih s kupi mladenk. V moji glavi se rola le spisek novosti, ki se morajo na portalu Avtomoto pojaviti čim prej.

Ob petih se mi odpre nov svet

Ob petih popoldne pa se moje delo konča. Poslikal sem vse novosti, vse odbite študije, vse eksote, večino deklet in verjetno slikal še kakšno stvar, ki mi je ne bi bilo treba in se na portalu Avtomoto sploh ne bo pojavila. Zdaj imam čas, ki ga lahko porabim kakorkoli želim. Ker ne znam drugače, v roke spet primem fotoaparat, tokrat samo enega, in grem uživat. Grem na sprehod, pogledat, kako bodo letošnjo Ženevo videli obiskovalci. V dveh urah »španciranja« se mi zgodi veliko več, kot prej v dveh dneh slikanja. Vidim in slišim stvari ki jih prej nisem, celotno dogajanje doživim sproščeno, neobremenjeno. Odpre se mi nov svet.

Fantom in puncam iz Infinitija je všeč jaguar XJ

Za deset minut se usedem v jaguarja XJ in iz druge vrste opazujem radovedneže, ki so si prišli ogledati najnovejšega borca visokega razreda. Najprej prednja sedeža zasede par srednjih let. Očitno dobro situirana vipovca se po sedmih sekundah v udobnem usnju začneta pritoževati nad tem, kako so pri Jaguarju zašli v slepo ulico. Mrmrata, da je XJ le glorificiran ford, bentita nad izgubo starih vrednost in pomanjkanjem elegance. Digitalnih merilnikov pa itak nista prenesla dobro. Tik za njimi gostim trojico mladih in navdušenih. »Uaaaau, kako lepo je tu notri. Pravi jaguar, in kako je eleganten. Aaaa, poglej, kako lepi digitalni merilniki, in kako lepa sredinska konzola!« Navdušeni so. Premaga me radovednost, pa jih vprašam, od kod so. »Od Infinitija« se oglasijo složno. »So nam rekli, da moramo pokukati k konkurenci, in všeč nam je, kar vidimo.« Hecno, kaj vse človek sliši, ko se namesti v udoben fotelj in prisluhne … In ko smo že pri udobnih foteljih. V jaguarju so zares odlični, a ne bistveno boljši, če sploh, od tistih v citroenu C6, ki na razstavnem prostoru znamke postavljen v kot deluje izgubljeno. Elegantnega francoza omenjam le zato, ker težko razumem njegove nizke prodajne številke. Brez dvoma gre za odlično in eno najbolj podcenjenih in nerazumljenih limuzin zadnjega časa, ki se ji kmalu bliža večni pokoj. Škoda.

V roki mi ostane kljuka ...

Iz čisto napačnih razlogov ostanem brez besed ob turkizno modrem arabcu. Gre za izdelek, ki je nastal pod okriljem univerze kralja Sauda iz Saudske Arabije. Študija gazal-1 deluje kot zaresen avto, pa čeprav oblikovno šepa. Če ne drugega je avto impozanten. Pogledam notri in potegnem kljuko. Vrata se ne premaknejo niti za milimeter, kljuka pa ostane v moji roki. Hladnokrvno jo poizkusim namestiti na njeno izvorno mesto, pa lepilo ne prime. In še preden uspem najti drugo rešitev, se name na ves glas dere predstavnik znamke. »What are you doing? This is just a visual model!« Gospodu se opravičim in mu predlagam, da naslednjič poskrbijo bodisi za boljše lepilo ali pa avtomobil zaščitijo z ograjo. Navsezadnje smo na avtomobilskem salonu, kjer se kdaj pa kdaj odprejo tudi kakšna vrata. Povedano ga razburi še bolj, zato se poslovim.

Panzermera

Sam pri sebi se nasmejim, ko slišim predstavnika znamke Aston Martin, kako enemu od novinarjev s hudomušnim nasmeškom pove, da se porsche »panzermera« ne more primerjati z elegantnim rapidom. Naj pojasnim, »Panzer« je nemška beseda za tank. Veste kam je ciljal? Ker v tistem trenutku stojim zraven Astonovega štirivratnega novinca, sklenem preveriti tudi, koliko prostora nudi v drugi vrsti. Ugotovim, da je vstopanje in izstopanje že zdaleč ni preprosto, saj se mora uporabnik pogrezniti v globoko in ozko luknjo, mersko sicer skromna vrata so izredno težka, prostora ni veliko, usnjen žep na hrbtni strani sicer čudovitega sedeža pa služi kot karikatura resnega odlagalnega mesta.

Cygnet ni Aston Martin

In ker sem tako ali tako že gost razstavnega prostora te britansko/indijske znamke, zadnjico posadim še v malega cygneta, dvojčka toyotinega IQ-ja, ki si ga bodo kajpak lahko omislili le kupci »ta zaresnih« aston martinov. Še dobro, saj to pomeni, da jih ne bo veliko. Zadeva v praksi predvsem od zunaj deluje kičasto, znotraj pa dodatnih nekaj kvadratnih metrov usnja ne more upravičiti cene, ki bo krepko presegla 30.000 evrov. Je pa zanimiv, ampak le na način kot je zanimiv tisti žepek iz rapida.

Še nekaj kratkih ...

Nasproti Aston Martina, pri Italijanih hostese dokazujejo, da se najbolj razživijo, ko slikajo druga drugo.

Iz čistega firbca se usedem v Maybachovega landauleta, v porscheja GT3 RS in dodga challengerja. Nesramno mehki sedeži prvega me skušajo uspavati, nesramno trdi drugega me zbudijo, v challengerju pa sem se zalotil, kako z ustnicami oponašam zvok osemvaljnika.

Razstavni prostor znamke Jeep kljub podpori Fiata in več kot lični urejenosti razen redkih obiskovalcev sameva že drugi dan zapored.

Evropejci se Tati za enkrat še smejijo. Koliko časa še?

Najboljše piškote imajo pri Volvu.

Ena hostesa ni zdržala intenzivnega dvodnevnega poziranja v visokih petah. Prizorišče je zapustila ob spremljavi zdravnika in kisikove maske.

Največ avtomobilov je pokazala znamka Mercedes-Benz, kar trideset.

V tekmovanju za najbolj luštkan avto bi bila mala električna honda EV-N brez konkurence.

Kljub »tonam« elektrike in poudarjanju ekološke ozaveščenosti je bil najbolj zelen avtomobil na salonu lamborghini gallardo lp-570 superlaggera.

Kam je zavil zoom-zoom z novo mazdo 5?

Naslov najbolj norega avtomobila bi podelil bizarnemu buforiju ali pa fornasariju, pa se ne morem odločiti.

Če bi lahko domov odpeljal en nov avtomobil, ki ostaja znotraj razumnih cenovnih okvirjev, bi bil to novi volvo S60.

Če bi lahko domov odpeljal en nov avtomobil, in cenovni okvirji ne bi obstajali, bi bil to porsche GT3 RS. Zakaj prav porsche? Ker je bila ura že sedem in so bili vsi ferrariji že pokriti, tako, da sem bom v 458 italio usedel drugič.

Ko se vrnem v novinarsko središče, tam ni nikogar več. Prostor izgleda kot zapuščeno bojišče.

Se vidimo 2011.