V tednu dni sem videl štirideset prometnih nesreč

Zakaj?

Ste športniki? Nismo. Vozimo. Od Vladivostoka do Frankfurta. "O, užas!" Vzklik policistke na letališču v Moskvi. Ideja se ji je zdela nora.

Kdo, pri zdravi pameti, bi se odločil za takšno pot? Kdo bi se v avtomobil usedel na nam skrajnem koncu Azije in se prepeljal vse do Frankfurta? Po od deset do štirinajst ur na dan zaprt v novodobno kletko iz jekla, aluminija, žic, mikročipov in nekaj malega blaga. Zakaj? Zaradi zgodbe, avtomobila ali vse zahtevnejših bralcev, ki vsako jutro in vsakim klikom več zahtevajo drugačnost? Zaradi vsega po malem, verjetno. Pa tudi zato, ker bi bilo avtomobilsko novinarstvo brez tovrstnih zgodb zreducirano na pogosto suhoparno novičarstvo in teste. Zato smo šli.

Od dobrih petnajst tisoč kilometrov velikega zalogaja nam ga je pripadla dobra šestina – 2500 kilometrov od Tyumna v Sibiriji prek Urala do veličastne Moskve v Evropi. Po (večinoma) običajnih, pogosto katastrofalno vzdrževanih podlagah in za mirnejši konec celo po avtocesti.

Po trije postanki na dan. Vmes pa Rusija.

Velikosti Rusije ne morem in ne znam opisati, ne da bi ji/vam delal krivico. Tudi po šestih dneh zrenja skozi avtomobilska stekla še sam težko verjamem videnemu. Za primerjavo, ki bi to pot lahko vsaj delno postavila v pravilen okvir, sem izbral tole: od Vladivostoka do Frankfurta je dobrih 15 tisoč kilometrov. Od Ljubljane do indijskega mesta Mumbaj je dobrih šest tisoč kilometrov. Razumete?

Dobršen del tisočih fotografij je nastal iz avtomobila, priznam, tudi z vozniškega sedeža. Karavana je hitela, postankov praktično ni bilo. Vsakih nekaj ur za dobrih deset minut. Da smo odtočili in izropali prtljažnik enega od vozil s sladko/slano podporo.

In če je bil postanek po naključju sredi manjšega naselja, toliko bolje. V 2500 kilometrih se je to zgodilo natančno dvakrat. Seveda bi bilo super, če bi si lahko vzeli čas in uživali v pristni prijaznosti ljudi, ki velik del leta zrejo v termometer, na katerem se temperatura niti približno ne dvigne nad ničlo.

Pa ni šlo. Enkrat sem ob cesti kupil hruške, krilil z rokami v upanju, da bi stari ženici z zgubanim obrazom, ki so njeno, verjetno težko življenje, opisale bolje kot tisoč besed, le lahko razložil, kdo smo in zakaj vozimo v koloni. Mislim, upam, da mi je uspelo. Lahko pa, da kaj več od sklepnega "spasiba" (hvala) sploh ni razumela. Nič za to. Hruške so bile slastne.

Od ogorčenja do apatičnosti v nekaj dneh

Ob neverjetnih vozniških podvigih, ob katerih se človek zamisli o svoji minljivosti, sem na kratko že pisal v svojih javljanjih neposredno s terena. Saj so nori, ti Rusi, si misliš prvi dan.

Tretji dan že razumeš, da je prehitevanje v škarjice in izsiljevanje sestavni del vsakdanjika, zato si s tem ne beliš več glave in le še upaš, da ne bo počilo. Navadiš se, umikaš in se brigaš zase. Ko je morebitni pok blizu, le še pripreš oči, zožiš ustnice in vdihneš.

Običajno sta voznikov in sovoznikov "ssss" v popolnem, stereosozvočju. In potem se, po mojih izkušnjah, izide. Ampak, v resnici se ne. Poka nisem slišal, doživel. Zverižene pločevine pa sem videl veliko.

Le dober meter oddaljen od vpisa v statistiko sem bil skupaj s sovoznikom tudi sam. Ne zaradi prehitevanja v škarje, ne zaradi slabe podlage ali morebitne izgube pozornosti. Voznik kamiona, ki sem ga prehiteval, je v nenadnem sunku zapeljal na levo, proti meni. Prav veliko zares ni manjkalo.

Pravijo, da ni nič nenavadnega, če vozniški izpit v roke neveščega voznika roma tudi za plačilo. Kako učiti prometno kulturo tiste, ki avtošole od blizu še videli niso? Nemogoče.

Če je obtolčeno, odtrgaj!

Tudi iznajdljivosti udeležencev nepomembnih prometnih nezgod se proti koncu poti nismo več čudili. Ravnajo po načelu: če je poškodovano in ni zares bistven del avtomobila, ga odstrani in nikakor ne menjaj!