Umirjena Islandija

Islandci se radi vozijo

Islandija pravzaprav nima veliko znamenitosti. Privlači že sama pokrajina, kar celoten otok je znamenitost! Bistvo obiska je lahko že vožnja po goli pokrajini. Islandija je praktično brez dreves, ob cesti vidiš le črno vulkansko kamenje, mah, lišaje in vodo. Prebral sem razmišljanje o vozniških navadah prebivalcev te pokrajine. Piše, da se Islandci zelo radi vozijo, gor in dol po eni in isti cesti, kar tako za hobi. Radi tudi raziskujejo svoj otok, a vedno samo iz avtomobila. Pravijo, da takoj prepoznajo turista, saj ti parkirajo, izstopijo iz avta in se razgledujejo naokoli.

V parih urah sem doživel vse

No, tudi mene so prepoznali kot "norega" turista, ko sem se trudil fotografirati v nemogočih razmerah. Hitro sem doumel smisel njihovega "udobnega turizma". Ko sem izstopil iz avta, je veter mojih "sto kil" dobesedno odpihnil za par decimetrov. Hip zatem me je dež dobesedno splaknil. Vam povem, na Islandiji sem v samo parih urah doživel sonce in za naše razmere normalne temperature, mraz (za naše dojemanje kar polarni mraz), naliv, mrzel veter, samo še sneg je manjkal ... A za nevšečnosti se mi je Islandija odkupila z neštetimi mavricami.

Gejzir me je pošprical

Moker nisem bil samo od dežnih kapelj, pošprical me je tudi gejzir. Malce preveč pogumen sem bil pri fotografiranju, sem postavil na napačno stran in se tako okopal z žveplom začinjeno toplo vodo. Sicer pa sem moral pri fotografiranju spodnjih fotografij pokazati precejšnjo mero potrpežljivosti, gejzir namreč ne izbruhne "ob uri". Tako se je zgodilo, da sem se ravno obrnil, ko je iz središča našega planeta špricnilo.

Če bi padel v to reko, tega članka ne bi brali

Eno od znamenitosti v bližini kraja Geysir (znanega po gejzirih) je Gullfos, ki v prevodu pomeni zlati slap. Pišem o slapu na reki Hvita. Voda se spušča po treh stopnicah, bolj kot padec pa me je prevzela mogočnost.

Meja med Evropo in Severno Ameriko

Znamenitost je tudi narodni park Thingvellir, ki leži na meji med Evropo in Severno Ameriko, tu se stikata tektonski plošči teh dveh celin. Kraj je pomemben tudi v zgodovinskem smislu, tu so postavili temelje prve države, tu so Islandci razglasili svojo neodvisnost od Dancev, leta 1944, tu so državne proslave. A bolj kot geologija in zgodovina je za turista narodni park prava paša za oči. Kulisa je res dramatična! Med vožnjo se kar ne moreš nagledati okolice.

Reykjavik

Samo mesto Reykjavik je pravzaprav še najmanj zanimivo. Šteje komaj 120.000 prebivalcev, v njem se čuti "denar", vsaj tri četrtine voznega parka sestavljajo dragi terenci več o tem pišem v tem članku, denarja pa ne dobijo le od ribištva, ampak tudi od bančništva. Naredil sem krog po mestu, poslikal skulpturo vikinške ladje, arhitekturno "odbito" cerkev, se zapeljal do svetilnika. Na robu pristanišča sem pogledal na bližnji otok Videy, znan po njorkah in po skulpturi "Imagine", ki ga je izdelala Yoko Ono.

Njorke, konji, ovce in Björk

Sicer pa Islandija v svetu slovi še po teh štirih "bitjih". Atlantskih njorkah, majhnih ptičih, ki med lovljenjem rib v vodi dosegajo tudi hitrosti do 80 km/h. Drugič: islandske ovce. Na otoku je toliko ovac, da bi jih vsak Islandec lahko imel kar 1533. Islandija je znana tudi po konjih. Ponijih. Je pa res, da sem med dvodnevnim obiskom videl na stotine majhnih konjev. Menda se konj, ki zapusti otok, ne sme več vrniti, da se lahko ohrani čistost. In četrta oseba: Bjork. Najbolj znana umetnica, pevka, igralka, skladateljica ...

Vrnitev v plavo laguno

No, pa imam razlog za ponovni obisk tega severnega otoka. Nisem izkusil kopanja v plavi laguni. Mrazu bi rad kljuboval s kopanjem termalni vodi z 38 stopinjami, polni mineralov, turkizno modro barvo pa voda dobi zaradi alg. Takrat se vrnem s še več fotkami ...