Tomaž Kaučič: Ko se s serijskim avtomobilom konča, se z dirkalnim šele začne …

Ko šport zares občutiš …

Ja, reli zagotovo spada med najatraktivnejše športe na svetu, saj tako gledalcem kot tudi dirkačem ponuja porcijo adrenalina, ki jo je pač na stadionu ali v dvorani težko dobiti. Ko dirkalnik na ozki makadamski cesti pade mimo, ko ušesa doseže surov zvok letečega kamenja, ki neusmiljeno obdeluje pločevino, ko svoje doda še rezek orkester silne motorne konjenice in sikanje turbine in ko vas dosežejo še piš hitrosti, vonj po bencinu ter oblak prahu, boste tudi kot gledalec prav gotovo začutili vsaj delček tistega, kar ravno takrat doživlja posadka v boju s sekundami in fizikalnimi zakoni. Ta delček pa bo verjetno dovolj, da se boste z relijem za vselej okužili.

Dirkaške skrivnosti

V našem pogovoru pa smo tokrat iz prve roke želeli izvedeti, kako je dejansko vse skupaj videti od znotraj, tam, kjer se združijo pogum, talent, refleksi, zaupanje, hitrost in tehnika. Zato smo se z nekdanjim slovenskim državnim prvakom v reliju Tomažem Kaučičem odpravili na traso relija Maribor in ga med spoznavanjem najatraktivnejših zavojev štajerskega relija povprašali tudi o dirkaških občutkih, ki ponavadi ostanejo skrivnost, zaprta v varnostni kletki dirkalnika.

Dirkanje pri 70° C zahteva najmanj 10 litrov vode dnevno

Reli je kljub temu, da voznik in sovoznik ves čas kot pribita sedita v školjkastih dirkaških sedežih, pripeta z varnostnim pasom, tudi fizično sila naporen šport. "Glede na to, da reli Maribor poteka na začetku julija, se lahko zgodi, da bo zunaj 30 stopinj Celzija, kar pomeni, da bo v dirkalniku 70 stopinj Celzija. Zato je 10 litrov vode najmanjša količina, ki jo mora voznik popiti na dan, da na reliju ne dehidrira. Fizičnega napora pa je veliko tudi skozi zavoje, ker imajo dirkalniki pač kar precej oprijema in so bočne ter zaviralne sile, ki jim mora telesna kondicija kljubovati, precej močne," je razložil Tomaž Kaučič, ko je beseda nanesla na telesni napor v reliju.

Kako hitro dejansko gre? Kdaj potegniti ročno?

"Na tako vprašanje najraje odgovorim tako: ko se s serijskim avtomobilom konča, se z dirkalnim šele začne," nam je hitrostne prametre relija slikovito opisal Tomaž. No, seveda pri tem nismo mogli mimo večne dirkaške dileme – kako osrečiti gledalce ter ostati hiter.

Nekdanjega prvaka smo torej povprašali o razlikah med hitro in atraktivno vožnjo: "Načeloma je hitra vožnja do neke mere tudi atraktivna. Če pa pretiravaš in ti avto prevečkrat 'pobegne', pa se to potem pozna na času. Dejansko obstajajo zavoji, v katerih je potrebno zategniti ročno in je tudi zares najhitrejša pot skozi zavoj. Če pa ročno zavoro potegneš in ti avto recimo obrne za 30 stopinj preveč glede na nadaljevanje ceste v smeri vožnje, potem je to izguba časa. Če si lahko privoščiš, seveda razmetavaš s sekundami. Če pa tega ne moreš, je potrebno taktiko spremeniti. Pri nas je Peljhan tisti, ki mu je bolj ali manj vseeno za sekunde, ko je treba potegniti ročno, je vedno prvi."

O vožnji skozi špalir gledalcev …

Verjetno ste že kdaj videli kakšne posnetke s svetovnega prvenstva v reliju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so dirkači na relijih tako rekoč vozili "skozi" gledalce, saj so ti dejansko stali na sami stezi in se umaknili tik pred dirkalnikom. Takšne lahko na dirkah WRC, sicer bistveno manj kot nekoč, v Argentini ali v Grčiji vidite tudi danes.

In kako si poigravanje s tovrstno mejo med življenjem in smrtjo predstavlja dirkač: "Verjetno je bilo voziti tak reli precej težko. Mislim si, da je res bilo precej težko, ker si vsaj prvi reli moral biti malo 'premaknjen', da si ga lahko odpeljal, ampak po moje se navadiš. Saj gre njim konec koncev tudi za življenje in se bodo verjetno slej ko prej umaknili."

Več v videopogovoru …

O tem, kako mora biti nastavljen dirkalnik, kdaj dirkač ve, da je z avtom na ti, pa o varnosti in o pomembnosti sovoznika ter o občutkih, ko gre posadki za nohte, ko je drevo ali pa jarek nenadoma preblizu, pa si oglejte v spodnjem videopogovoru, v katerem nam je Tomaž Kaučič zaupal veliko zanimivega.