Od Tomišlja do Cerkniškega jezera

Oba avta sta dovolj visoko od tal, da se ne ustrašita slabih podlag. 18-palčna kolesa ne padejo v vsako luknjo, seveda pa oba ponujata štirikolesni pogon. Zato smo pripravili približno 30-kilometrsko pot, na kateri se izmenjujeta makadamska in asfaltna podlaga. Zadevo smo na enem od odcepov tudi začinili s prav grdim vzponom, ki nas je zaustavil na mestu, kjer se po našem mnenju gozdna cesta konča in nadaljuje kot vlaka.

Na južnem robu Ljubljanskega Barja se nedaleč od Iga nahaja zaselek Tomišelj. V ostrem desnem ovinku se usmerimo levo na gozdno cesto, po kateri se vozimo na lastno odgovornost. Po manj kot treh kilometrih se na desno odcepi cesta proti Planinci, mi pa se držimo leve. Približno na sedmem kilometru se pod kotom 180 stopinj na levo odcepi cesta, v katero zavijemo, vendar se po slabem kilometru vrnemo in nadaljujemo v smeri juga. Po kakšnih petih kilometrih dosežemo asfaltno povezavo med Kamnikom pod Krimom in Rakitno. Z Rakitne peljemo mimo jezera proti Begunjam, pri čemer se vsakič držimo prednostne smeri. Del poti je spet makadamski, vendar v pripravi za asfaltiranje. Pot proti Cerknici oziroma proti Cerkniškemu jezeru najdemo brez orientacijskih težav.

Približno 12-kilometrski makadam med Tomišljem in asfaltno povezavo proti Rakitni lahko prevozimo z vsakim avtom. Sicer precej bolj previdno, ker podlaga le ni idealna. Kakšna tabla nas spomni, da nam družbo lahko delajo medvedje (ali pa mi njim). V križišču s 180-stopinjskim odcepom zavijemo levo iz firbca, ker gre po Atlasu Slovenije za cesto, ki med drugim vodi proti Gornjemu Igu, pa ne. Vsaj v cestni obliki ne. Ima vse značilnosti vlake, zato obrnemo nazaj. Asfalt, ki ga dosežemo, predstavlja običajno povezavo proti Rakitni, glede Cerknice pa večina Ljubljančanov rajši izbere avtocesto do odcepa Unec. Pred Selščkom se držimo prednostne ceste (desno), je pa tudi leva zanimiva. Vodi mimo Cajnarjev in med ostalim proti Blokam. Cerkniško jezero! Podobno kot Azimi Aljeti pozimi prodaja burek, poleti pa "sladoljed", je tudi jezero silno uporabno čez celo leto. Na primer pozimi za drsanje, poleti za kopanje in čolnarjenje, da ne govorimo o vseh drugih dejavnostih, ki jih je tod popisoval že Valvasor.

Do silne moči, ki jo razvijata motorja obeh avtov (260 oziroma 272 KM), prihajata vozili na zelo različna načina. Pri Mazdi so ubrali klasični pristop - bencinski 4-valjni turbo motor. Povsem drugačno tehnologijo ponuja lexus - bencinskemu 6-valjniku pomagata dva elektromotorja. Oba avta običajno speljeta z mesta s prednjim pogonom, mazda vklaplja zadnjega (spet klasično) preko kardana, lexus pa preko električnega kabla vključi zadnji elektromotor. Čeprav srečamo na uvodnem makadamu tudi povsem mestne avte, se mnogo bolje počutimo v SUV-jih. Oba se ne menita za neravnine in občasne poškodbe cestišča. Glede udobja prednjači lexux, v katerm se pelje mnogo mehkeje. Na lepem, širokem, vendar zavitem asfaltu se slika obrne. Mazda pokaže lastnosti svojega športno nastrojenega podvozja. Opazno manj se nagiba, za veseljačenje okoli ovinkov pa je primernejši njen ročni menjalnik.

Planinca

Težko jo imenujemo za izletniško točko. V glavnem gre za cerkvico, kmetijo in lovski dom, v katerem tudi kaj postrežejo. Lokacija ni izpostavljena na vrhu kakšnega hriba, je pa vmesna postojanka na poti od Jezera v dolini proti Krimu -ta 1107 metrov visoki vrh je dobro obiskana izletniška točka z lepim razgledom proti vzhodu, severu in zahodu.

Rakitna

Nekdaj zdraviliški kraj, že desetletja pa naselje počitniških hišic. Tudi izletnikov je precej preko celega leta. Največ se jih zbere ob koncu tedna ob jezeru. Preko Rakitne poteka najbližja povezava med Ljubljano in Cerknico, ki bo, kot kaže, povsem asfaltirana. V času vinjet se bo promet tod gotovo močno povečal.

Izvir Zale

Na delu ceste med Rakitno in Otavami se odcepi cesta levo proti Svetemu Vidu. Skoraj v križišču se pričenja pot rečice Zale, ki se jo da z veliko pohodniške volje slediti vse do njenega izliva v Iško. Ampak pozor! Ni enostavno skozi kanjon, poleg tega pa so v njem tri tedne beležili zadrževanje enega od medvedov, ki je imel vgrajen oddajnik. Kdor bo tako zagrizen, da si bo izbral to pot, bo potem nadaljeval po evropski pešpoti, na primer proti Krvavi Peči ali pa skozi kanjon Iške ob toku navzdol.

Slivnica

Po položaju naj bi ščitila Cerkničane pred vremenskimi vplivi s severa, vendar jih ne. Prav grdo zna zapihati čez, pa potem preko jezera na jug proti Javorniku. Vetrove so nekdaj izkoriščale coprnice, ki so jezdile svoje metle tu naokrog. Tega tudi Valvasor ni mogel zanikati, danes pa njihovo tradicijo obujajo šeme na vsakoletnem pustnem karnevalu. Par metrov pod vrhom je dobro obiskan planinski dom, do katerega se lahko tudi pripeljemo po makadamski cesti, ki vodi večinoma po severni strani.

Cerkniško jezero

Je ob daljšem deževju največje slovensko jezero. Zanimivo je tudi med sušnim obdobjem, ko se pokažejo izsušeni požiralniki, ki z lijaki pričajo o globini vode v času polnega jezera. Mnogo več kot čolnarjev in ribičev na vodi se zbere ljudi pozimi, kadar postane led ob nizkih temperaturah primeren za drsanje in za sprehode. Boljšega naravnega ledu kot je tu, drugje ni.