Nesebična dirkaška pomoč za sendvič, stisk roke in požirek šampanjca

Tudi Sebastien Loeb brez nesebične pomoči ne bi nikoli dirkal

Relija namreč ne bi bilo brez zanesenjakov, nesebičnih prijateljev in staršev, ki navdušence nad bencinskimi športi podpirajo. Ti se morajo odreči svojemu dopustu za ogled dirke, kjer nudijo pomoč svojim prijateljem, znancem, kolegom ali otrokom. Za sendvič, pošten stisk roke ali požirek šampanjca so pripravljeni ves dan čepeti pod žgočim soncem, si s čela brisati kaplje dežja ali si s hlač brisati blato.

Prav ti navdušenci reliju in celotnemu dirkaškemu športu nudijo osnovno bazo. Profesionalna moštva in svetovni prvaki bi bili nesmiselni, če za njimi po celem svetu za svoj denar in veselje ne bi dirkali tudi zasebniki. Pomoč prijateljev in družine je pri razvoju vrhunskih dirkačev neprecenljiva. Brez nje v reli nikdar ne bi prišel danes osemkratni svetovni prvak Sebastien Loeb, niti Pavel Valoušek in Aleks Humar, najhitrejša dirkača letošnjega relija Saturnus.

"To je osnovni pogoj. Brez podpore družine ne bi nikdar prišel do dirkalnika. Tudi moj oče je vozil reli in mi tako pomagal z nasveti. Njegova pomoč je bila neprecenljiva," nam je v servisni coni povedal Valoušek, češki profesionalni dirkač za volanom peugeota 207 S2000.

Dirkaški šport jim pomeni vse

Fantom, puncam in možem v zrelih letih smo se pridružili v servisni coni relija Saturnus. Danes se jim ni več treba voziti s posadkami po celotni trasi relija, temveč so ves čas le na enem mestu. To pomeni veliko čakanja in nato nekaj adrenalinskih minut, ko dirkalnik pripelje v servis.

"Tudi za člane ekipe je lahko reli zelo adrenalinski. Vsi smo veliki navdušenci nad relijem. Povsem vseeno mi je, ali na reli pridem kot voznik, sovoznik ali pa kot mehanik. Vselej enako uživam," je pod žgočim soncem povedal mehanik Marjan Oberžan.

Le nekaj metrov stran mu je pritrdil Bojan Drašček, ki v ekipi legendarnega Slavka Komela pomaga že trideset let. "Vedno je bilo tako, da smo na dirkah dobili veliko zadovoljstvo. Še posebej takrat, ko je Slavko pripeljal do cilja z dobrim rezultatom. To je bila najlepša nagrada za ves trud."

Za Humarjev dirkalnik skrbi tudi njegov 17-letni sin

V moštvih smo po tem, ko so se dirkalniki odpeljali nazaj na hitrostne preizkušnje, videli najrazličnejše profile posameznikov. Od sorodnikov, staršev do prijateljev. V moštvu zmagovalca Saturnusa Aleksa Humarja smo videli njegovega sina Matica, ki je poskrbel za čistočo in prave gume na škodi fabii S2000. "Nad relijem sem navdušen že od malih nog, ko je oče začel dirkati. V njegovi ekipi pa sem zdaj tri leta. Reli mi pomeni vse. Upam, da bom lahko kdaj tudi sam prijel za volan," je dejal 17-letni Humar.

"Navadno začnemo dirkalnik pripravljati štirinajst dni pred relijem. Zadnje dni avtomobilu namenimo vsaj dve ali tri ure na dan. Vsi smo redno zaposleni, zato gre za dirke velik del dopusta, je pripoved nadaljeval Žiga Logar, mlajši brat Boštjana Logarja, nekdanjega državnega prvaka v reliju. Nekajkrat smo pred relijem že imeli neprespane noči. Ko je časa malo in moramo dirkalnik popraviti, ni časa za počitek."

Bolje, da otroci dirkajo, kot počno kaj drugega

V ekipi Klavdije Senica, edine ženske voznice na reliju Saturnus, izjemoma ni bilo mame, zato pa je bil pri pripravi dirkalnika nepogrešljiv njen oče. Celotna družina je v dirkanje vpeta že od Klavdijinega sedmega leta. "Vsi smo podrejeni dirkanju. Tako jaz, moja žena in sin kot tudi drugi prijatelji. A nam ni žal, saj imamo tudi na vsakem reliju veliko prijateljev. Navsezadnje pa je bolje, da naši otroci preživljajo prosti čas na dirkah, kot da bi takrat počeli kaj nekoristnega," je dejal Brane Senica.

Podobno bi lahko svojo nesebično pomoč razložili pod vsakim šotorom. Profesionalnih moštev je v reliju skrajno malo, vsi drugi pa so odvisni prav od znancev in sorodnikov. Tako dirkač kot mehaniki posvečajo avtomobilizmu velik del prostega časa, saj je treba pripraviti avtomobil, urediti logistiko, tudi dirka pa zahteva vsaj dan ali dva dopusta. je dirkaško strast poskušal razložiti Sašo Vusič.

V servisu vonj po čevapčičih

Ko dirkalniki zapustijo servisni prostor, člani moštev vsak na svoj način preganjajo prosti čas. Starši stiskajo pesti za svoje otroke in upajo, da bodo v cilj naslednje hitrostne preizkušnje pripeljali nepoškodovan dirkalnik. Drugi na internetu z nestrpnostjo pričakujejo rezultate svojega dirkača, naslednji zadremajo ali pa kar sredi servisne cone pripravijo kosilo. "Na voljo imamo dovolj hrane in pijače, ki nam jo zagotovi voznik, tako da imamo svojevrsten žur tudi v boksih," je dejal Jure Kovač, tudi sam dirkač na gorskohitrostnih dirkah, ki na relijih pomaga svojemu prijatelju Andreju Velkavrhu.

"V ekipi je tudi moj fant, tudi meni pa so hitri avtomobili všeč. Rada pomagam prijateljem in jim pripravim hrano. Vse delam za svoje veselje, srce in dušo," je med peko povedala Urša Tominec iz črnovrškega kluba Žaba.

Toda prav iz take strasti prihajajo največji zvezdniki svetovnega relija, želja po uspehu in adrenalinu pa dejansko poganja celoten šport. Na vprašanje, zakaj to počnejo, se vsi v servisu nasmehnejo in ponudijo enak odgovor. Najpomembnejše jim je druženje, stiskanje pesti za svojega prijatelja dirkača, morda požirek šampanjca po dirki in trenutek v cilju, ko se skupaj v zanosu že pogovarjajo o naslednji dirki. Takrat ves trud minulega relija že pozabijo.