Ciril Komotar

Ponedeljek,
6. 4. 2015,
16.38

Osveženo pred

8 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Ponedeljek, 6. 4. 2015, 16.38

8 let, 8 mesecev

Milijarder našel izgubljeno največjo bojno ladjo vseh časov

Ciril Komotar

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
Paul Allen, soustanovitelj Microsofta in zgodovinarski zanesenjak, je po osmih letih iskanja na globini tisoč metrov našel največjo bojno ladjo vseh časov - japonski Musaši.

Nekdanji ponos japonskega cesarstva oživil s 93 znaki

V ponedeljek, 2. marca, ob osmih in 19 minut, je Paul Allen, soustanovitelj Microsofta, med svojih dobrih sto petdeset tisoč sledilcev na socialnem omrežju Twitter objavil novico: "WW2 Battleship Musashi sank 1944 is FOUND > 1K M deep by MY Octopus Sibuyan sea, bow Chrysanthemum, huge anchor."

S tvitom, dolgim 93 znakov, je simbolično končal osemletno iskanje največje bojne ladje vseh časov. Spomin na Musaši, ponos japonskega cesarstva, katere zadnje počivališče je bilo kljub skrbno dokumentirani bitki z več kot tisoč pričami skrivnost vse od njenega zadnjega dne na površini Tihega oceana, 24. oktobra 1944, je znova zaživel.

Zgodovinarji in zanesenjaki so na videz skope informacije kratkega sporočila v hipu razčlenili: WW2 (druga svetovna vojna), Battleship Mushashi sank in 1944 (bojno ladjo Musaši, potopljeno leta 1944, smo našli), 1K M deep (en kilometer globoko) by MY Octopus Subuyan sea (našli smo jo s pomočjo mojega plovila MY Octopus v morju Subuyan pri Filipinih), bow Chrysanthemum (na premcu ima pečat japonskega cesarstva – krizantemo), huge anchor (ogromno sidro opisuje sliko, pripeto tvitu).

Kaj je iskal in po osmih letih našel Paul Allen?

Musaši je bila japonska bojna ladja razreda Jamato. Poimenovali so jo po japonski provinci Musaši, zasnovali leta 1937 in kot največjo bojno ladjo vseh časov (naslov ji pripada še danes) splavili dve leti pozneje.

Njena gradnja je bila velika skrivnost. Japonci so med nastajanjem pogled nanjo skrili s 400-tonsko kamuflažno mrežo, štiri metre debelo leseno konstrukcijo, s katere je prvič, ob 560 tonah verig, zdrsnila v morje, pa so izdelovali dve leti.

Ker se je morala splavitev zgoditi v popolni tajnosti, so japonske oblasti tisti dan razglasile lažni alarm letalskega napada in prebivalcem Nagasakija prepovedale zapustitev domov, pristanišče pa varovali s 1.800 pripadniki policijskih, vojaških in drugih razpoložljivih sil.

Ko je Musaši trčila ob gladino, je sprožila manjši, dober meter visok cunami, ki je povzročil prevrnitev manjših plovil, poplavil desetine domov v neposredni bližini pristanišča in s protitokom kratkotrajno povišal vodostaj manjših lokalnih rek. Ladja se je ustavila po 220 metrih, kar je do metra natančno sovpadalo z izračuni inženirjev.

Plavajoča megastruktura je bila mogočna, nevarna a tudi ranljiva

Namesto na številčnost so se Japonci zanesli na velikost in sposobnost bojevanja proti več bojnim ladjam hkrati. Kljub razumljivim vzrokom za njen nastanek je bila velikanka tudi rezultat pomanjkljivega strateškega razmišljanja. Japonci so namreč podcenjevali eksponentno naraščajoč pomen letalskih sil na morju, ki so 24. oktobra 1944 zapečatile usodo njihove največje bojne ladje.

Razcvet gradnje letalonosilk so, ironično, z uspešnim letalskim napadom na Pearl Harbour, sproženim z plujočih letališč na morju, sprožile ravno njihove imperialne sile. Kljub temu so snovalci Musaši ob načrtovanju podcenjevali bojno moč mornariških bombnikov in (napačno) ocenili, da letala tistega časa še ne zmorejo odvreči bomb, ki bi jo lahko potopile.

Sčasoma je japonski vojaški ustroj spoznal napako in Musaši (ter njeno enako veliko, sestrsko ladjo Jamato) do zadnjega skrival znotraj dosega varnega zavetja svojih zračnih sil. Resnejši nevarnosti so ju izpostavili šele ob zaostritvi spopadov z Američani.

150 tisoč "konjev", 2.500 mornarjev, 65 centimetrov debel oklep ...

Tihemu oceanu je v svoji kratki vladavini kraljevala s strašljivo oborožitvijo in številkami, ki um begajo še danes. Ob polni obremenitvi s posadko, zalogami in strelivom je njen izpodriv znašal 72.800 ton, enkrat več od letalonosilk istega obdobja.

Poganjale so jo štiri parne turbine (po vsaka za en propeler) s skupno močjo 150 tisoč "konjev", plula je lahko s hitrostjo 27 vozlov oziroma 50 kilometrov na uro, njen doseg je znašal 7.200 navtičnih milj. Dolga je bila 263 metrov, široka slabih 39 metrov, na njej je hkrati živelo in delalo do 2.500 mornarjev.

Opremljena je bila z radarskim sistemom, njenih sedem letal je lahko vzletelo s pomočjo dveh katapultov, njen oklep je meril od debeline 200 milimetrov (centralni del) do 650 milimetrov (kupole največjih topov). Bila je najtežja in v teoriji tudi najbolje oborožena bojna ladja vseh časov.

Izgubljena v največji pomorski bitki vseh časov

Kot del zadnje velike pomorske ofenzive med 23. in 26. oktobrom 1944, v kateri je japonska mornarica z večino še razpoložljivih mornariških sil v bitki za Filipine poskušala izvesti preobrat v vojni v Tihem oceanu, je največja japonska bojna ladja s krizantemo na premcu priznala premoč.

V največji pomorski bitki druge svetovne vojne in po nekaterih mnenjih tudi največji pomorski bitki vseh časov, v kateri je v okviru štirih večjih bitk sodelovalo kar 274 vojaških ladij, je v globino zdrsnila, šele ko jo je zadelo 19 torpedov in 17 bomb ameriških zračnih sil.

Njena protiletalska obramba je bila kljub 130 topovom tehnološko nepopolna in le delno zanesljiva. Rotacijska hitrost topov je bila prepočasna, zato je bilo sledenjem letalom oteženo, vibracije ob streljanju so bile prevelike, kar je vplivalo na natančnost izstrelkov.

In ironično, letalonosilka Intrepid, s katere je poletela večina usodnih letal s smrtonosnim arzenalom (večinoma Curtissovi bombniki S2B2C), se nad površino drži še danes. Kot turistična znamenitost je zasidrana v New Yorku ob pomolu številka 85, ob 12. aveniji in 46. ulici.

Musaši je s seboj vzela 1.023 mornarjev, na njej je, za tem ko je organiziral reševanje preživelih, ostal tudi njen kapitan, Tošihira Inoguči.