Mercedes G experience – adrenalin s 36-letnikom, alpinistom med avtomobili

Mercedes-benz G, večni mladenič

Leta 1979 se je tako rodil zdaj že dolgo legendarni G, pri nas dolgo poznan kot puch G.

Iz naveze Stuttgart – Gradec je nastal avtomobil, za katerega si ob predstavitvi najbrž nihče ni upal pomisliti, da bo v svojem 35. letu proizvodnje dosegel najboljše prodajne številke.

Očitno so ga v vsem dovolj dobro zasnovali in potem sproti spretno prilagajali, da je ostal stalnica v civilni (osebni in profesionalni) in v vojaški rabi.

Terenski inštruktorji in masiv Schöckl

Že med razvojem so seveda morali preizkušati terenske sposobnosti nastajajočega G in s tem se je rodila prva generacija specialistov v vožnji terenskih vozil v Gradcu.

V Avstriji tudi ni bilo težko najti naravnega poligona – masiv Schöckl, le kakih 20 kilometrov oddaljen od središča mesta, je bil z nadmorsko višino 1.445 metrov in s številnimi gozdnimi potmi idealen kraj, kjer se je moral takrat novi G dokazovati in dokazati.

Ni poceni, je pa mogoče: za dobrega tisočaka lahko vsakdo doživi Schöckl skozi okna G, delno tudi za volanom.

Legenda pravi, da se je po trasi, ki bi jo nevajeno oko prisodilo le večjim traktorjem, prvič že pred več kot sto leti peljal neki avtomobil, ki ga je sestavil naš Janez Puh. Tega so si Avstrijci povsem prisvojili kot Johanna Pucha.

Kakorkoli že, kapo dol! Pot, ki si niti imena kolovoz ne zasluži in kjer človek sreča le kakega hribovskega popotnika s poštenimi čevlji, je za G mala malica.

G zmore več, kot daje človekova domišljija

Tudi marsičesa, vključno s terensko vožnjo, vajen voznik bi ob podatku, da je G že nekaj časa na prodaj le v daljši različici z dvema paroma vrat na bokih, obrnil že v hipu, ko bi pripeljal do te poti, ki je na začetku skoraj vodoravna.

A kaj hitro se dvigne in na nekaterih mestih preide s poti v čisto skalovje.

Vmes pravokotno preči zlagoma dvigajoče se makadamske poti, prehod pa se zdi takšen, da bo G nasedel.

Nič bolje ni pri srečanju s skalami, z manjšimi kosi, za katere se zdi, da bodo vsaj načele, če že ne preluknjale dna avtomobila. Pa nič, G gre prek, kot da ni nič.

Tri zapore diferenciala: svojevrstna znanost uporabe

Pri uporabi zapor diferencialov ni preprostih pravil v ameriškem slogu od ena do pet.

Znan je le vrstni red vklopov, ki ne velja le za G: najprej sredinska, nato zadnja in na koncu, če je res nujno, še sprednja.

Ta je najbolj zahrbtna, ker lahko pri prevelikem (in tu govorimo o le nekaj stopinjah, morda dobrih desetih) zasuku volanskega obroča mehansko poškoduje diferencial.

Preostalo je praksa: oko mora znati oceniti zahtevnost konfiguracije podlage ter temu primerno vklapljati in izklapljati zapore diferencialov. Tako pravijo in najbrž drži.

Gor počasi, dol pa – z do 50 kilometri na uro! Koga ni strah?

Približno polovico vzpona, od sredine hriba do vrha, inštruktorji v drugem krogu prepustijo "gostom". Počasi, previdno. Zahtevna terenska vožnja je počasna, z vklopljenim reduktorjem in v prvi prestavi. Počasi, počasi. Tako prilezemo na vrh, kjer čaka tipično lokalno kosilo z jabolčnim zavitkom na koncu.

Nato se vse obrne: ista pot, a navzdol, pa ne počasi, ampak hitro. Inštruktor se za volanom ves čas rahlo smeji, najbrž je vesel, da nam poganja srce v hlače.

A časa za strah niti ni: človek bi moral biti polip, da bi se lahko vsaj za silo utrdil v sedežu, peljemo pa se, da, tam kot prej s tremi kilometri na uro previdno navzgor, do 50 kilometrov na uro navzdol. Človeku res ne preostane drugega, kot da se ves čas smeji.

Pester dan: od ogleda proizvodnje do preizkusov na terenu

G-class experience, kot pravijo takšnemu dogodku, poleg vzpona in spusta na Schöckl obsega še kratko spoznavanje modela G, ogled tovarne, kjer je marsikaj izdelano še ročno (ob tem hitro postane bolj razumljivo, zakaj G toliko stane), kratek preizkus na umetnem poligonu na parkirišču pred proizvodno halo ter na koncu še adrenalinski preizkus na tovarniškem poligonu, kjer je nekaj makadama oziroma kolovoza in večina asfalta.

Tu testni vozniki pokažejo cestne sposobnosti geja – po vodoravni cesti na suhem in spolzkem, pri vožnji skozi bazen in po valovitem kolovozu ter, za drugi trenutek strahu, pri skoku čez hrib.

In na koncu: skok

Za tega je treba sesti v G 63 AMG 6×6, kar je sprva čisto veselje, saj je proizvodnja omejene serije tega več kot 400 tisoč evrov vrednega mercedes-benza že končana, tako da si ljubitelj šteje v čast, da je sedel vsaj na sovoznikovem sedežu. A že divjanje (da, prava beseda!) po kolovozu je trenutek, ko si želiš, da ne bi sedel v ta G, vrhunec pa je pri skoku, za katerega do zadnjega ne verjameš, da bo voznik to res storil.

Hudiča, stavil bi, da smo bili v zraku dve sekundi (pri začetni hitrosti kakih 80 kilometrov na uro!), potem pa tresk na sprednji kolesi in hip za tem še na zadnji. Ne vem, ali je imel vse pod nadzorom, dejstvo pa je, da je imel ta 6×6 po naši vožnji namesto dveh kar štiri gube na sicer originalno ravni karoserijski pločevini. Pa tudi inštruktor se ni zdel povsem ravnodušen po skoku. A ne glede na to: vsi udeleženci dobijo posebno priznanje, da so "premagali" Schöckl.