Elita ne pozna recesije in Bugatti ni več edini s 1000 "konji"

Omejitev ni

Jasno, da tu cena ne igra nikakršne vloge, zato tudi Bugati ni več edini eksot z več kot 1000 "konji" pod pokrovom, kar jasno nakazuje, da je tržišče v tem razredu več kot sposobno prebaviti milijonske vsote. Elitni razred je pač tisti, kjer ni omejitev in ima domišljija ob finančni podpori seveda prosto pot. Vse več moči, navora, oprijema, umetne inteligence in seveda evrov je skupni imenovalec avtomobilskih eksotov, predstavljenih v Ženevi.

Krog kupcev sploh ni (več) majhen

Ekologija oziroma tukaj bolj trendovski pristop k skrbi za čistejše okolje je tudi v tem segmentu sicer prisotna, a ko govorimo o avtomobilu, ki zmore več kot 400 kilometrov na uro, je jasno, da se bistvo inženirskih zamisli in rešitev v tem segmentu kaže skozi druge smernice. Surova moč, oprijem, ki na glavo postavlja fizikalne zakone, in boj za prestol med najzmogljivejšimi so zakoni avtomobilske elite, ki se skozi vso zgodovino resnici na ljubo niso kaj dosti spreminjali. Krog kupcev je – kot smo ugotavljali že v uvodu – kljub svetovni krizi vedno večji in dovolj premožen ter drzen in zahteven, da so eksoti še vedno stvaritve brez primere. A avtomobilska eksotika je na nek način vendarle postavljena pred nove izzive: denarnice kitajskih, ruskih in drugih premožnežev iz hitro rastočih ekonomij in očiten napad na Bugattijeve zmogljivosti.

Ferrarijev shooting brake črpa iz zgodovine

Res je sicer na primer, da je ferrari FF na nek način prava revolucija, če na to gledamo samo skozi vrata Ferrarijeve garaže, saj se iz Maranela vse do letošnjega ženevskega salona še nikoli ni pripeljal ferrari s 450-litrskim prtljažnikom, tremi vrati in štirikolesnim pogonom. Vendar tovrstni izdelek v elitnem razredu nikakor ni revolucija, temveč zgolj že viden pristop do novega kroga kupcev. Gran turismo oziroma hitro in udobno potovanje s superzmogljivim in predvsem dovolj velikim avtomobilom. Zasnova, ki jo je pač že davno navrgla avtomobilska evolucija. FF je torej v resnici le prebujena legenda, ki tokrat prvič nosi črnega konjiča na pokrovu motorja.

De Tomaso se vrača s "poceni" GT-jem

Če govorimo o prebujanju legend, nikakor ne moremo mimo še ene ženevske eksotične reinkarnacije. Gledano skozi denar, ta reinkarnacija skorajda ne sodi med eksote, saj 90 tisoč evrov v tem segmentu vozil preprosto pomeni drobiž, a je kljub vsemu pravi posebnež, ki bi predvsem zaradi svoje pestre zgodovine in redkosti utegnil zanimati tudi prvorazredne razvajence. DeTomaso Deauville torej obuja še eno legendo. Velik in impozanten avtomobil so zarisali pri Pininfarini ter mu namenili kupejevsko-terensko obliko. Z zanimivo ceno bo ta posebnež morda kradel kupce tudi bavarski GT petici.

400 kilometrov na uro s kovčkom na strehi

Med pravimi superšportnimi eksoti cenovnega razreda okoli milijona evrov pa je cilj jasen, napad na Bugattijeve zmogljivosti. Najbolj zavzeto so se izziva lotili švedski inženirji, ki se z novim ciljem spet vračajo k svojim koreninam. Po neuspelih ljudskih ambicijah, povezanih s Saabom, so se pri Koenigseggu ponovno lotili tistega, kar najbolj znajo, izdelovanja vrhunskih superšportnikov. Agera R je v tem trenutku med videnimi eksoti verjetno največji izzivalec Bugattija, saj iz petlitrskega prisilno polnjenega osemvaljnika, gnanega na bioetanol, iztisne 1115 "konjev" in 1200 njutonmetrov navora, kar je dovolj za presežek magične meje 400 kilometrov na uro. Oblikovalci so temu bolidu s posebej oblikovanim strešnim kovčkom za prevoz smuči znamke Thule želeli navreči tudi nekakšen namig na vsakdanjo uporabno vrednost. Smešno, rahlo bizarno in predvsem drago.

Rekorder se še ne preteguje

Na drugi strani ženevske preproge, le dobrih pet ali šest metrov stran od švedske zveri, pa prvak med eksoti in še vedno najdražji bugatti veyron ostaja nespremenjen. Samozavest najmočnejšega očitno ni prizadeta, kljub jasnim nameram tekmecev. Pri Bugattiju so očitno prepričani, da je targa streha še vedno dovolj seksi in 1200 "konjev" superšportne različice še vedno dovolj velik adut, da še malce zadremajo na lovorikah. A v prihodnje bodo zagotovo morali razmišljati tudi o novostih.

Pagani odkriva Ameriko

Tako kot so to naredili v butični italijanski manufakturi. Pagani huayra je zares božansko oblikovan izdelek, ki pa kljub vsej svoji ekskluzivnosti, tako v ceni kot v zmogljivostih, morda najbolj jasno podlega zahtevam novih trgov. Globalizacija tudi v tem razredu? Seveda, prilagoditve zakonodajnim zahtevam in bolj mehke NASA linije. Zonda je bila očitno za obalne avenije Miamija ali Los Angelesa preprosto preveč brutalna že na pogled. Za preboj prek luže so za premium superšportnika kar nekoliko preveč okitili voznikovo delovno okolje, ki ni ravno po meri cestnega bolida, a denar je pač sveta vladar. Naslednica zonde pa se ponaša tudi z edinstvenim aerodinamičnim sistemom – s štirimi povsem neodvisno gibljivimi loputami oziroma krilci, ki jih krmili umetna inteligenca. Posledično se avtomobil še hitreje pelje skozi ovinke in učinkoviteje zavira.

Lamborghini ne spreminja recepta

Zastor pa so v Ženevi dvignili še z enega zares povsem novega eksota. Murcielago je zgodovina, v areno vstopa aventador. Prepoznaven dizajn, lahka samostoječa karbonska karoserija, 700 "konjev" in manj kot tri sekunde do stotice. Kljub vsemu pa je novi bik le za osem odstotkov zmogljivejši in oblikovno precej podoben svojemu predhodniku, vendar so pri Lamborghiniju prepričani, da so ravno zmogljivosti glavni adut novinca.

Kdo loči aston martine?

Med preostalimi prvaki razreda razvajencev, ki so tokrat kljub novim izdelkom v ženevskem vrtincu sijoče pločevine ostali precej nevpadljivi, so še prenovljeni bentley continental GT (tudi v različici, ki jo je zaznamoval nedavno doseženi hitrostni rekord na ledu) in dva predstavnika nekdanje Bondove garaže, aston martin virage in aston martin vantage S, ki ju dejansko ločijo nianse.