Borut Pahor o dirkališču, zastojih, prehitrih policistih in požrešnem audiju

V uredništvu, ki se političnih tem ne loteva, seveda razumemo, da se bo zmagovalec nedeljskih volitev vselej vozil na zadnjem sedežu in da se v svojem vozilu s spremstvom nikoli ne bo spopadal s tegobami, ki pestijo voznike. In povsem jasno nam je, da bo predsednik po svoji funkciji težko korenito reševal naše težave.

A namen tega prispevka je preveriti, ali lahko vozniki upamo, da bo v nedeljo zvečer predsedniške vajeti prevzel nekdo, ki se bo znal pri ustreznih institucijah postaviti za to, da bi se cestne težave resnično reševale, ne pa pospravljale v predale. Menimo namreč, da ima predsednikova beseda večjo težo kot slehernikova.

Žal ta prispevek ne bo soočenje dveh predsedniških kandidatov, ampak zgolj klasičen intervju s samo enim od njih.

Primer Maribor – radarji. Gre za inkasantstvo ali povečevanje varnosti? Ali je lahko mesto Maribor s svojimi dejanji Sloveniji zgled ali opozorilo?

Ali gre za neustrezen varnostni ukrep, ki ne dviguje ravni varnosti toliko, kot povzroča jezo in neodobravanje, ne morem soditi, ker je to najprej vprašanje za prometne strokovnjake. Njihova menja in ocene bi bilo treba postaviti pred tehtno izdelane protiargumente, če ti obstajajo, in tako si bomo vsi, tudi nestrokovna in najširša laična javnost, lažje ustvarili svoje mnenje o tem, ali so ukrepi ustrezni.

Kar lahko vidimo v Mariboru, je opozorilo vsem, da se ljudi ne sme podcenjevati. S cestnim prometom se vsak dan sooči izjemno veliko število državljank in državljanov, z njim je povezano vsakodnevno vprašanje naše varnosti, udobja, časa, ki ga preživimo v avtu, ko ne moremo početi drugih pomembnejših ali nujnejših stvari, in ne nazadnje avto močno zareže v družinski finančni proračun – zato ni nenavadno, da ljudi zanima, kako država ureja to področje.

Prav zato, ker je to tako občutljivo in pomembno vprašanje našega vsakdana, bi se morali vseh sprememb, ki urejajo to področje, lotiti bolj odkrito in bolj izdelano, saj sem prepričan, da bi dobre ukrepe, za katere bi bili prepričani, da nas vodijo k bolj varnemu in mobilnostno učinkovitemu prometu, javnost z veseljem sprejela.

Primer Škofljica - Lavrica. Priča smo vsakodnevnim zastojem ob konicah, ki podaljšajo čas vožnje tudi za pol ure, zaradi česar je v manj zavidljivem položaju ves ribniški in kočevski konec Slovenije.

Rešitve so na vidiku, a te niso pogodu ornitologom in drugim okoljevarstvenikom. Na kateri strani ste? Primer se vleče že več let, kako bi kot predsednik spodbudili hitrejše reševanje tovrstnih težav, škofljiški primer zagotovo ni edini.

Za vse bi bilo dobro, da bi bili na strani razuma, kar pomeni, da bi trezneje soočili mnenja ene in druge strani. Na eni strani stisko ljudi, ki je nastala zaradi povečane potrebe po mobilnosti iz primestja in okolice v mesto, ter na drugi strani željo in potrebo po ohranjanju in varovanju narave.

Slovenija je naša, oblikujemo, negujemo in ohranjamo jo sami, za nas in za tiste, ki še pridejo. To ne počnemo zaradi Bruslja, kot lahko pogosto v takih razpravah dobimo občutek. Naš dom moramo že danes oblikovati tako, da bo ustrezal našim današnjim potrebam in potrebam v bližnji prihodnosti.

Ustvarjanje občutka, da se država bolj bojuje za pravice živali kot za možnosti lažjega življenja državljanov, je nevarno in neodgovorno početje, ki ga dejstvo, da se akutne težave ljudi ne rešijo niti v več let trajajočih postopkih, samo še dodatno podpihuje.

Vprašanjem prometa, prometne kulture, varnosti in okoljske občutljivosti se predsedniki do zdaj niso pretirano posvečali, kar pa ni prav, saj je to izjemno pomembno vprašanje za večino prebivalstva – ne nazadnje je v Sloveniji registriranih že več kot 1,3 milijona vozil.

Podoben primer: dirkališče v Sloveniji. Vsa dirkališča v okolici naše države dobro živijo, zanimanje za testiranja in razne dogodke naj bi bilo veliko.

Obstajajo tudi vlagatelji, ki bi v slovensko dirkališče vložili svoj denar, a se nekako vsak projekt nekje ustavi. Zaradi birokracije in okoljevarstva.

Kjer je volja, naj bi bila tudi pot, a se zdi, da se ljudem, ki odločajo, te poti ne ljubi poiskati, raje se ustavijo.

Bi na vas kot predsednika lahko računali, da bi se zavzeli za učinkovitejše iskanje poti? Kaj bi lahko kot predsednik naredili, da bi se pospešili procesi glede nastanka prvega slovenskega dirkališča?

Nekatere pobude za dirkališče so mi znane. Verjamem, da gre lahko za zanimivo dodatno avtomoto ponudbo ter za potreben športni objekt.

Po Sloveniji manjka več športnih objektov, ki bi pomagali mladim in drugim ohranjati dobro telesno pripravljenost, zdravje ter športnega duha in veseli me, da za kaj takega, kot pravite, obstajajo vlagatelji, ki bi bili pripravljeni pokriti stroške gradnje.

Gradnjo dirkališča bi podprl, če bi bili za to izpolnjeni potrebni pogoji, saj gre za povsem običajen športni objekt, ki ima zanesljivo lahko koristne učinke. Še sam bi šel morda odpeljat krog na poligon, kjer je za varnost in druge okoliščine poskrbljeno tako, kot na cesti nikoli ne more biti.

Pustimo imena, a znani so primeri, ko so politične veljake zalotili pri prehitri vožnji. Seveda se strinjamo, da se potniki v prestižnih limuzinah težko zavedajo hitrosti.

Pa vendar, šoferji vas pogosto prevažajo, jih nadzorujete, opazite njihove prekrške? Je res potrebno, da vozila s spremstvom vozijo tako hitro?

Nihče v prometu ne sme voziti tako, da bi s tem ogrožal sebe ali druge. Tega ne spremeni ne velikost avta ne to, kdo ga vozi ali kdo v njem sedi.

S tem, kot nemara veste, do zdaj nisem imel težav in tudi v prihodnje si želim, da vozniki in varnostniki, ki svoje delo sicer odlično opravljajo, pazijo na to, da bo vožnja varna in za vse kar najmanj moteča.

Profesionalnim voznikom običajno ne gledam pod prste, saj so mojstri svojega poklica, velja pa, da morajo voziti varno in po predpisih, to pa jim povem, saj se mi zdi prav, da vedo, da take stvari opazim.

Zdaj jih morda še bolj kot prej, saj sem nedavno s hibridnim avtom, ki vozi zelo tiho, za malenkost presegel dovoljeno hitrost in torej še bolje vem, da je treba biti v prometu ves čas zelo pozoren.

Podobno vprašanje: po Miklošičevi cesti v Ljubljani se policisti pogosto vozijo hitreje kot 30 kilometrov na uro. To je v neposredni bližini naše redakcije. Nimamo posnetkov, tudi ne trdnih dokazov, a smo vseeno prepričani, da ste tudi sami že opazili ali vsaj zaslutili, da slovenski policisti s svojim vedenjem niso ravno vzorniki.

Ste jih na to morda že opozorili? Kaj bi lahko kot predsednik naredili, da bi se ti uslužbenci poboljšali?

Policisti morajo biti za zgled, o tem ni dvoma. Ali kršijo prometna pravila, kako pogosto in kje to počno, ne vem, je pa seveda jasno, da morajo prav oni s svojim zgledom voziti najbolj neoporečno.

Bolj kot to, kar pravite, pa kot voznik opažam, da imamo pri nas res še veliko možnosti za izboljšanje vozniške kulture. Vožnja je bila včasih bolj tovariška, na cestah je bilo manj nasilja in nastopaštva.

Ne vem, zakaj je danes, ko so avtomobili in cesta varnejši in udobnejši, drugače. Tudi to, da živimo v veliki časovni stiski, da so vsakodnevne obveznosti vedno bolj naporne in stres velik, ne smejo biti opravičila za zmanjšanje vozniške kulture na naših cestah.

Predsednik države lahko poskuša s svojim delom, vedenjem in pozornostjo do teh vsebin vplivati tudi na to, da se na te težave opozori ter tako pomaga tistim, ki se s temi vsebinami ukvarjajo, da se jih bolj sliši.

Alkohol in vožnja. "Nula-nula"?

Mislim, da zakon to zadovoljivo ureja. Sam ne pijem in menim, da alkohol ne sodi za volan ali krmilo motocikla!

Predsedniški audi A8 W12 ima 360 kilovatov. Veste, kolikšna je poraba goriva, kolikšni so izpusti? Mar res pri svojih službenih vožnjah potrebujete tako močan avtomobil?

Ne vem, kakšno porabo ima predsedniški avtomobil, prepričan sem, da bi se predsednik lahko vozil tudi v manj močnem, bolj okoljsko primernem in hkrati vseeno udobnem in varnem avtu.

Sam nimam najljubše avtomobilske znamke, rad imam svojo katrco, a to je drugačna romanca. Veseli me, da tehnologija ponuja vedno več varnosti in vedno bolj zmogljive motorje, ki dajo več moči ob manjši porabi goriva, in ponosen sem, da veliko slovenskih obratov in razvojnih oddelkov pomaga temu visokotehnološkemu razvoju v bolj trajnostno naravnano smer.

Bi bilo obstoječi avto bolj pametno prodati in kupiti drugega ali pa bi bilo bolj gospodarno stroške nakupa preprosto preložiti za poznejši čas, pa je vprašanje za tiste, ki znajo dobro oceniti vrednost avtomobilov.

Na kratko: prometna kultura na slovenskih cestah?

Prometne kulture sem se že nekajkrat dotaknil, saj sem tudi sam, kot voznik in udeleženec v prometu, občutljiv na dogajanje na naših cestah. Zdi se, da smo postali apatični, da velikosti težav in stanja ne opazimo dovolj resno in zaskrbljeno, kar ni prav.

V prometu so stalne interakcije med ljudmi in če so te nekulturne, nasilne in nevarne, ima to lahko tudi drugačne, širše, negativne družbene posledice, žal lahko vidimo, da se v teh, tudi sicer napetih časih, nasilje še hitreje in bolj učinkovito širi.

Za konec: se lahko spomnite ideje za kako preventivno akcijo za dvig prometne kulture? Tako na hitro, v razmislek agencijam, ki se v Sloveniji ukvarjajo s tovrstnimi zadevami.

Menim, da je primerno in tudi najbolj učinkovito delati z mladimi. Rekel bi, da si ti tudi najbolj želijo praktične izkušnje, zlasti v času, ko jim zakon še prepoveduje, da bi sami vozili, in morda bi lahko v takem predvozniškem obdobju za razvoj varnih voznikov naredimo največ. Verjetno ne na cestah, morda pa na poligonih, o kakršnih ste me prej spraševali.