Ford flex 3,5 V6

Vsakemu svoje

Večina avtomobilskih navdušencev dobro ve, da se posamezne znamke prilagajajo različnim trgom na različne načine. A to postane očitno šele takrat, ko človek dejansko obišče eno od tistih držav in tovrstno drugačnost oziroma raznolikost izkusi na lastni koži. Ford flex je bil "moj prvi".

Lepa škatla

Naslov pove že pravzaprav vse. Met očesa na škatlasto karoserijo razkrije rahlo podobnost z range roverjem, raztegnjena potniška kabina pa zaradi atraktivne bele strehe spominja na povečanega minija clubmana. Rezultat je atraktiven izdelek, ki s svojo oblikovalsko svežino pelje znamko naprej. Vsaj tako upajo pri Fordu, kjer trdijo, da je flex verjetno njihov najpomembnejši avtomobil ta hip. Kakorkoli že, ljudje so se za flexom obračali tudi v estetsko zahtevnemu Los Angelesu, kar je zagotovo dober znak.

Enoprostorec?

Zagotovo bolj kot terenec. Za začetek lahko kupci izbirajo med sedemsedežno ali šestsedežno različico. S slednjo smo kilometre, pardon, milje nabirali mi. Odsotnost enega sedeža pomeni prisotnost predala med sedežema v drugi vrsti, ki lahko služi tudi kot hladilnik ali zmrzovalnik. Vstop v kabino je zaradi razmeroma nizko nasajene karoserije lahek, kot pri enoprostorcih, položaj za volanom pa je presenetljivo limuzinski.

Prostor!

Tega je resnično ogromno na vsakem od izredno udobnih sedežev, tudi v običajno nepriljubljeni tretji vrsti. Za noge, glave in za ramena. Občutek prostornosti še dodatno poudari takoimenovana "vista roof". Flex je namreč lahko obogaten s štirimi strešnimi okni, kar pomeni veliko svetlobe in pozitivno vzdušje. Ko ga je potrebno naložiti s prtljago, pride do izraza njegovo ime. Vsi sedeži razen vozniškega se namreč zložijo v ravno dno.

Velik? Kje pa!

Avto kljub petim metrom dolžine tudi v prenatrpanemu Los Angelesu ni deloval okorno, ali pa se nam je to le zdelo. Flex se kljub dobrim 512 centimetrom na ameriških cestah še zdaleč ne kvalificira za orjaka. Je pa res, da smo bili veseli dodatnega pomagala v obliki kamere na zadnjem delu vozila.

Manj kot šest valjev ...

... v flexu ne boste našli. Pravzaprav je na voljo le s 3,5-litrskim bencinskim šestvaljnikom. Ta na razpolago nudi dobrih 192 kW in 248 Nm navora. Slednjega je dovolj, da flexa lahko označimo za izredno sposobnega cruiserja, ki ves čas razpolaga z dovoljšnjo količino navora. Še posebej pri nižjih hitrostih, ko pride do občutka "surfanja" na velikem valu "navorčkov". Tu pa pridemo do temne plati medalje (visoka poraba), ki smo se je v vseh 2500 miljah, ki smo jih s flexom prevozili, poizkušali znebiti, a brez uspeha. Ta se kljub "kruzanju" pri 70 miljah na uro (112 km/h) ni spustila na manj kot štirinajst litrov na sto kilometrov.

Avtomatik za udobje, pogon za varnost

Kaj drugega od flexa opremljenega s samodejnim menjalnikom seveda nismo pričakovali. O njegovi hitrosti in sposobnosti hitrega prilagajanja voznikovim željam ne morem povedati veliko dobrega. A dejstvo je, da je flex v prvi vrsti vozilo za (umirjeno) prevažanje oseb in ne dirkalnik, zato je počasno reagiranje menjalnika odpustljivo. Kupci lahko kupijo fleksa s pogonom le na prednji kolesni par, a je teh zelo malo. Štirikolesni pogon nas je v Dolini smrti rešil gotovega obstanka v globokem pesku.