Rene Mlekuž po številnih težkih življenjskih preizkušnjah znova našel pot domov

Ko se je leta 2005 končala njegova smučarska kariera, se je Rene Mlekuž znašel pred izzivom, na katerega ga niso pripravile niti najtežje proge svetovnega pokala. Po letih, ko je bil vsak dan zapolnjen s treningi, tekmami in jasno zastavljenimi cilji, je moral na novo odkriti, kaj si želi početi in kam ga bo vodila pot.

Ob mučnem prehodu in iskanju samega sebe se je nekdanji športnik, ki je v svetovnem pokalu enkrat stal na stopničkah za zmagovalce, preizkusil v različnih poslovnih vodah in se naposled vrnil tja, kjer se je vedno počutil doma – v svet alpskega smučanja. Danes na Smučarski zvezi Slovenije skrbi za opremo slovenskih reprezentantov in z izkušnjami nekdanjega tekmovalca pomaga ustvarjati pogoje za nove smučarske zgodbe.

Ste eden tistih bivših športnikov, ki so tudi po svoji prvi karieri ostali zvesti svojemu športu, vendar na nekoliko drugačen način. Kaj točno zajema vaše delo?

Zdaj je že osem let, odkar delam na Smučarski zvezi Slovenije, zadolžen pa sem bil že za več področij – od odnosov z javnostmi, marketinga pa do urejanja družbenih omrežij za alpske discipline. Letos pa smo vse skupaj malce zavrteli in zdaj sem tisti, ki je odgovoren za opremo smučarjev in stik z opremljevalci, se pravi od pogodb do naročanja opreme za prav vse ekipe, od fizioterapevtov, pomočnikov in tudi vseh trenerjev. Oprema zajema vse, od smuči, smučarskih čevljev, čelad, rokavic do vseh oblačil, tako da je tega ogromno.

Že nekaj let je pomemben člen alpskih disciplin na SZS. Foto: Ana Kovač

Prej je bila moja primarna naloga urejanje profila za alpske discipline na družbenih omrežjih, poleg tega pa sem počel še nekatere druge stvari. Na terenu je bilo kar zahtevno – skrbel sem za stik z novinarji, novinarske konference in za naše kanale na družbenih omrežjih, tako da se kar nabere, od dizajna do fotografij in videov. Ves čas pa je skupno to, da ostajam vpet v smučanje tako ali drugače.

Če se vrneva k vaši karieri oziroma trenutkom v letu 2005, ko se je končevala. Ste si že prej predstavljali, da boste ostali v svetu alpskega smučanja, ali ste imeli druge načrte?

V bistvu si nikoli nisem predstavljal, da se bodo stvari odvile v tej smeri oziroma da bom ostal v smučariji; nekaj časa je celo kazalo, da temu ne bo tako. Bil sem v povsem drugih vodah, je pa res, da če doma nimaš nekega podjetja ali že prej nastavljenih stvari, je potem kar težko. Prvo kot prvo, niti sam nisem vedel, kaj bi želel početi, tako da sem se leto in pol kar boril, ker si enostavno vržen v vodo. Prej imaš vsak dan splaniran do potankosti, nato pa si odvisen le od sebe. Sam se moraš postaviti na noge in najti nekaj novega, kar te v življenju veseli.

Kariero je končal leta 2005. Foto: Ana Kovač Kako ste se spopadli s tistim novim začetkom?

Zame je bil tisti začetek precej mučen, potem pa so se stvari začele sestavljati. Najprej sva s prijateljem ustanovila podjetje, v katerem smo organizirali team buildinge za podjetja, vse skupaj je bilo precej uspešno do gospodarske krize leta 2008, ko se je ustavilo. Zatem sem začel delati za Jureta Koširja, ki je takrat odprl svojo športno trgovino in imel zastopstvo za znamko Rossignol, z njihovimi smučmi in opremo pa sem v preteklosti smučal tudi sam.

Potem je spet prišlo do menjave in sem delal za podjetje Eurocom, ki je bilo uvoznik kitajske znamke Peak, ki jo nosi tudi naša olimpijska reprezentanca. Štiri leta sem delal s tem podjetjem, dvakrat na leto hodil tudi na Kitajsko, a sem si predstavljal, da bom še bolj mobilen. Ob pestrem dogajanju tudi prodaja ni stekla na način, kot so to razumeli in si predstavljali Kitajci, preveč sem bil vezan na pisarniško delo in smo se potem razšli.

Zatem sem bil del projekta Ledena fantazija, drsališča na Kongresnem trgu, ki je bil res velik projekt, tudi eden težjih v mojem življenju. Usklajeval sem delo 30, 40 ljudi, urejal logistiko, se dogovarjal z dobavitelji v Italiji, celotna zadeva je bila res 24/7 in je od mene terjala ogromno, tako fizično kot psihično.

Foto: Ana Kovač

Po tem projektu smo se našli z agencijo Extreme, ki dela dogodke, kot so Goni Pony, Planica 400 in odbojko na Ljubljanici. Tam sem bil dve sezoni, zatem pa je sledil klic Špele Pretnar, ki je bila takrat zadolžena za odnose z javnostmi na SZS, in me vprašala, ali bi prišel pomagati. Še nekaj časa sem polovico časa delal za Extreme in polovico za SZS, potem pa so se stvari obrnile tako, da sem povsem presedlal na smučarsko zvezo in se vrnil domov, če lahko tako rečem.

Res mi ni bilo dolgčas, na vseh frontah. Ne osebno ne v službi. Vmes se je zgodila še ločitev, leta 2006 sem izgubil očeta, pa zatem še prijatelja Draga Grubelnika. Bilo je veliko izzivov, a sem iz vsega skušal izvleči kar najboljše.

Omenili ste dve izgubi bližnjih, ki sta zaznamovali vašo pot po koncu kariere. Vaš oče je izgubil življenje v prometni nesreči z motorjem, leta 2015 pa je v prometni nesreči življenje izgubil tudi vaš dober prijatelj in sotekmovalec Drago Grubelnik. Kakšni spomini vas vežejo na Draga? V spomin nanj ste več let organizirali tudi Grubin memorial.

Drago ni bil samo moj najboljši prijatelj in sotekmovalec, ampak že moja družina, saj sva več kot dvajset let preživela kot cimra. Vedela sva za vsako podrobnost eden o drugem, veliko sva se družila tudi izven smučanja in še danes ni dneva, ko se ne bi spomnil nanj. Pogosto, ko se pogovarjam sam s sabo, si pri določenih zadevah zamišljam, kaj bi v neki določeni situaciji naredil Drago. Enako velja za mojega očeta, tako da sta stalno z mano.

Tudi z Grubinim memorialom smo skušali ohranjati njegovo energijo, zbrana sredstva pa so spomin nanj, ker se je vedno razdajal za druge. Tudi ljudje, ki so ga poznali le nekaj minut, mi vedno rečejo, kakšno energijo je izžareval. Upam, da bo prišel trenutek, ko bomo z memorialom nadaljevali in se bo kolesje spet zavrtelo.

Kako se sploh soočiti s takšnima izgubama v delu življenja, v katerem, kot pravite, ste bili že tako ali tako malce izgubljeni?

Mislim, da skoraj vsi vsaj enkrat v življenju izgubimo svojega bližnjega in to za vedno ostane s teboj. Čas sicer pomaga, a takšnih stvari ne moreš prežvečiti. Jaz sem se s tem soočal tako, da se še vedno pogovarjam z njima, na ta način sta še vedno tukaj nekje z mano in v določenih trenutkih, ko mi je težko, se zatečem k njima.

Vsi ljudje na moji poti so mi dali ogromno. Oče je bil ves čas z mano, do mladincev je bil na nek način moj serviser in res sva ogromno časa preživela skupaj. Nisva bila le oče in sin, ampak tudi prijatelja. To seveda pusti ogromen pečat. Stvari zdaj pogosto gledam zaradi njega tudi iz druge perspektive, pogledam drugo plat in potem je vedno lažje. Tako je bilo tudi v času kariere, ko je bilo najtežje.

Drago Grubelnik, Rene Mlekuž in Mitja Dragšič Foto: MaPa

Ker ste že omenili kariero, kako pa zdaj gledate na svojo športno pot? Imate kakšna obžalovanja?

Ne, nimam prav nobenih obžalovanj, ker sem človek, ki verjame, da so ti določene stvari v življenju namenjene. Najbolj hvaležen sem stvarem, ki so bile najbolj črne in težke, čeprav se to verjetno sliši čudno – od poškodb do ločitve –, ker sem se iz tega res ogromno naučil in zrasel kot človek. Zelo sem vesel, da sem dosegel rezultate, kot sem jih. In ja, lagal bi, če bi rekel, da nikoli nisem razmišljal, kaj bi bilo, če bi bilo oziroma če ne bi bilo toliko poškodb.

A časa se ne da zavrteti nazaj, lahko se samo učiš in tako sem šel tudi naprej v življenje. Vedno ponavljam, da je šport najlepša in najboljša šola za življenje. Imel sem krasno ekipo, s katero sem doživel ogromno, s fanti in dekleti se dobivamo še danes in v prvi minuti pogovora pademo v isto energijo, kot smo jo imeli takrat, tega pa ne bi zamenjal za nič na svetu. Skozi šport sem spoznal res ogromno ljudi in se naučil pobiranja po padcih, ker bi v nasprotnem primeru kasneje verjetno zapadel v kakšne slabe misli in depresijo, če se ne bi iz izkušenj znal pobirati iz lukenj ali iti preko ovir.

Vašo kariero so zaznamovale tudi poškodbe, tista najtežja se je zgodila pred olimpijskimi igrami v Naganu 1998.  Mlekuž je za Slovenijo nastopil na zimskih olimpijskih igrah 2002 v Salt Lake Cityju. Foto: Reuters

Ja, tisto je bilo tri tedne pred olimpijskimi igrami, ki so cilj vsakega športnika, posebej ker bi bile to moje prve igre. Tega sem si še toliko bolj želel, obenem pa sem bil takrat v res dobri formi. Potem se je vse skupaj porušilo, res je bilo težko, enostavno takrat vidiš, kdo so tisti ljudje, ki so pravi prijatelji in podporniki, ker v nasprotnem primeru lahko hitro zabredeš.

Kljub vsem poškodbam med kariero nikoli nisem razmišljal, da bi nehal, vedno sem razmišljal le o naslednjem koraku. Če sem se poškodoval, sem razmišljal samo o tem, kako se pobrati in nato spet iskati formo. In vedno sem se pobral, sledil je tudi rezultat, z njim pa sem vedno potrdil, da se lahko poberem tudi iz največjih lukenj in travm. Nikoli nisem obupal, tudi ko je bilo najtežje.

Na katero obdobje pa vas vežejo najlepši spomini?

Definitivno na tiste stopničke v svetovnem pokalu leta 1996 in peto mesto na svetovnem prvenstvu leta 2001 v slalomu v St. Antonu. Stopničke tudi zato, ker sem bil takrat še novinec v svetovnem pokalu, imel sem visoko startno številko in to je bilo res precej nepričakovano tako zame kot za ljudi okoli mene. Peto mesto na SP pa zato, ker sem se takrat vrnil po veliki poškodbi in sam sebi dokazal, česa sem zmožen.

Foto: Ana Kovač

Tudi sicer ste tekmovali v časih, ko je imela Slovenija v moški konkurenci verjetno najboljšo in najbolj številčno ekipo za tehnične discipline v zgodovini.

Absolutno so bili to izjemni časi. Bilo nas je enajst in že na treningu smo imeli svoj svetovni pokal, ves čas si se lahko primerjal. Eden drugemu smo bili konkurenca, hkrati pa največja opora. Skupaj smo se veselili in bili kdaj tudi razočarani. To so bili tako ali tako drugačni časi, ni bilo telefonov, tablic, računalnikov, vedno smo se družili po sobah, ves čas smo viseli skupaj, hkrati pa se nisi smel v ničemer zmotiti ali kaj izgubiti, ker si bil sicer na tapeti še nadaljnji dve leti (smeh, op. p.).

A to je bilo naše gonilo, to je dajalo čar vsemu. Zato mi je danes res žal za nekatere tekmovalce, ki so v ekipah bolj ali manj sami in ne vedo, kaj velika ekipa vse prinese s sabo.

Glede na vaš poklic zdaj dogajanje vidite z druge strani oziroma iz druge perspektive kot med smučarsko kariero, tudi delovanje SZS. Verjetno je zdaj povsem drugače?

Ja, to je čisto drug svet in po eni strani sem res vesel, da sem prej vse skupaj videl drugače, saj zdaj lažje in bolje razumem tekmovalce. Vem, kdaj koga zmotiti, kakšne so njihove prednosti, ker točno vem, kako poteka priprava na tekmo, tako mentalno kot fizično. Zdaj sem bolj osredotočen tudi na to, kako so določene stvari organizirane, kako vse skupaj poteka, pa na marketing in ostale zadeve, in zdi se mi vse skupaj precej drugačno, kot če v vse to pride nekdo, ki pred tem ni bil iz sveta alpskega smučanja.

"Danes mi je res žal za nekatere tekmovalce, ki so v ekipah bolj ali manj sami in ne vedo, kaj velika ekipa vse prinese s sabo," pravi. Foto: Ana Kovač

Potem ste pozimi ves čas vpeti v delo ekip oziroma potujete po terenih?

Moja želja je bila, da ostanem na tekmah prisoten toliko, kot sem bil do zdaj. V prvi vrsti zato, da imam tisti pristen stik ena na ena z opremljevalci, ker je to nekaj povsem drugega, kot če si v stiku prek e-pošte ali telefona. To se mi zdi ključno pri dolgoročnem sodelovanju z opremljevalci, da sem tam in da smo ves čas v kontaktu. Ne potujem na daljša potovanja, recimo čez lužo, ker je to seveda obremenitev za zvezo in naš proračun, ki ga ob vse večjih stroških skušamo optimizirati. Sem pa zraven, kolikor se le da.

Kaj pa vam pri delu predstavlja največje izzive?

Čakanje na opremo in to, da bo prišla pravi čas do tekmovalcev. Najprej pride vse v naše skladišče na Vranskem in tega je res ogromno. V skladišče pride že opreme podjetja Colmar za nekje od 25 do 30 palet, potem pa so tu še druge znamke in stvari … vsega je res veliko, pri čemer tekmovalci evropskega in svetovnega pokala smuči in smučarske čevlje dobijo že na samem terenu. Potem pa je tu še dodatno tiskanje, saj pride naša oprema sicer že z določenimi napisi sponzorjev, a se kakšen podpis pogodbe zgodi tudi kasneje in je treba stvari dodati. Na srečo je naš tiskar že navajen vsega (smeh, op. p.).

Foto: Aleš Fevžer Na začetku ste omenili družbena omrežja, tudi sicer vam ustvarjanje video vsebin ni tuje, kajne? Imate tudi svojo spletno stran.

Ta zadeva je bolj moj hobi, s katerim se ukvarjam že od časa tekmovanj. Potem je vse skupaj nekako sledilo na YouTube, kjer imam že skoraj sto tisoč sledilcev, kar je lep dosežek. Ni pa to moja primarna stvar. Ob tem izdelujem tudi spletne strani, imam tudi svojo spletno trgovino, kjer se prodajajo uradni artikli SZS, tako da je še kar nekaj stvari, ki jih delam postransko. Četudi moje delo na smučarski zvezi jemlje 120 odstotkov mojega časa, pa si skušam vzeti čas za tisto, kar mi polni dušo.

Koliko pa še smučate?

Za razliko od nekaterih drugih tekmovalcev, ki so se povsem umaknili iz tega sveta, jaz na smučeh še vedno zelo uživam, sploh če so dobri pogoji. Seveda bi se čez zimo z družino in prijatelji tega želel še več, ampak z delom na SZS tega časa pozimi res ni veliko. Si pa vedno poskušam vzeti nekaj časa, ker tudi moja otroka in partnerka radi smučajo.

Prej sva govorila o tem, kako ste bili v vaših časih številčna zasedba, zdaj pa je tekmovalcev pri nas iz leta v leto manj, ekipe delujejo po principu samostojnosti. Kako gledate na ta upad in tudi dejstvo, da smučanje že nekaj časa ni več šport številka ena v Sloveniji?

Dejstvo je, da nikoli več ne bo tako številčnih ekip, kot smo jih imeli prej, kar me kot nekoga, ki je z vsem srcem zraven, boli. A realnost je takšna, kot je, časi so povsem drugačni, v mojih časih je cela Slovenija živela za smučanje, razpršenosti v druge športe pa je bilo veliko manj. Zdaj imamo toliko športnic in športnikov v samem svetovnem vrhu v različnih športnih panogah, da se že tako razporedi tudi dejstvo, v kateri šport starši usmerijo svoje otroke.

Verjame, da je prihodnost smučanja še vedno svetla. Foto: Ana Kovač

Treba pa je poudariti, da so zime vedno slabše in bo tudi smučanje v prihodnosti zagotovo nekoliko drugačno, kot je bilo do zdaj. Tu so velik faktor stroški, ki so vsako leto višji, cene smučarskih kart se višajo iz leta v leto in zato je vse skupaj še toliko težje. Ko vse skupaj sešteješ, je slika takšna, kot je.

To rezultira v tem, da je bazen vse manjši, a mislim, da smučarija nikoli ne bo umrla oziroma zamrla. Seveda se bodo zgodile spremembe, a verjamem, da bo ta šport ostal morda samo v malenkost drugačni obliki, kot ga poznamo zdaj.

Kakšne cilje imate za naprej?

V življenju si vedno postavljam cilje, ker se mi zdi, da je človek brez njih izgubljen. Že v športu sem deloval na ta način, zdaj pa tudi. Vsak dan si želim biti malenkost boljši na kateremkoli področju. Želim si dodati še kakšen pečat v digitalnem svetu, ker me te stvari zanimajo, pa seveda, da čim bolj pomagam na smučarski zvezi, tudi z izkušnjami in nasveti, ki mi jih je dala kariera, ter na ta način prispevam vsaj delček tekmovalcem, ki gradijo svoje poti. Vedno skušam razmišljati pozitivno, ne glede na situacijo, v kateri se znajdem, vedno se je treba prilagoditi, stvari se spreminjajo, zato je včasih treba narediti tudi kakšen korak nazaj, da lahko potem narediš dva naprej. In tukaj me ogromno učita tudi moja otroka. Verjamem, da nas mladi lahko naučijo res ogromno.

Več iz rubrike Druga kariera:

Sportal Lili Drčar zelo zgodaj doživela streznitev: Ob prehodu v člansko vrsto si tepen. In to zelo.

Sportal Jošt Janša: od državnega prvaka v dvigovanju uteži do specialista urologije

Sportal Domen Lorbek potiho odšel iz košarke, zdaj stopa po očetovih stopinjah