Tadej Pogačar
Dirka po Španiji
Dirka po Franciji
Torek, 1. 9. 2026, 4.00
7 minut
Intervju s fotografom in snemalcem Alanom Bučarjem Vukšićem
Slovenski fotograf na Vuelti: Ostal sem brez besed. Nisem vedel, kako naj odreagiram.
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,40
Alan Bučar Vukšić je v zadnjem letu in pol nepogrešljiv fotograf in snemalec na dirkah, kjer nastopa Tadej Pogačar. Letos ga je spremljal na celotnem Touru in do odstopa v 8. etapi tudi na Vuelti.
Alan Bučar Vukšić, slovenski fotograf in snemalec, je letos od blizu spremljal oba obraza kolesarskega poletja Tadeja Pogačarja, na enem zmagoslavje na Dirki po Franciji in na drugem precej bolj grenak razplet na Vuelti, ki se je za prvega kolesarja sveta končala s hudim padcem in odstopom. S 27-letnim Izolanom, ki je v mladosti sanjal o nogometu, smo se pogovarjali o tem, kako je sam doživel padec in odstop, kako je videti vsakdan fotografa in snemalca na največjih kolesarskih dirkah na svetu, koliko načrtovanja, improvizacije in tudi sreče zahteva lovljenje pravih trenutkov ter zakaj je v odnosu s Pogačarjem raje meter preveč nazaj kot centimeter čez mejo.
Alan, ko se pogovarjava, ste že na poti proti Sloveniji. Tako kot Pogačar ste tudi vi Vuelto zapustili po osmi etapi. Kako ste doživeli njegov padec? Kje ste bili, ko ste izvedeli, kaj se je zgodilo?
Dirko sem v tistem trenutku spremljal v cilju. Načeloma je tako, da kadar gre za ravninsko etapo, se zadnjih 40 kilometrov praviloma že odpraviš proti cilju, da si pravočasno poiščeš pozicijo in počakaš na prihod kolesarjev.
Spomnim se, da je bilo tudi tisti dan peklensko vroče, zato smo sedeli ob ograji v senci in se pogovarjali. Če sem iskren, dirke sploh nismo zares spremljali, sem pa vsake toliko pogledal proti zaslonu in naenkrat zagledal rdečo čelado in rdeč dres na tleh. Prva misel je bila: "Kaj za vraga je to? Pa ja ne on."
Potem so v prenosu izmenično kazali peloton in Tadeja. Zaradi močne svetlobe se je na zaslonu precej slabo videlo in sprva sem imel celo občutek, da sem ga videl nazaj v glavnini. Mislil sem si: "Dobro, očitno kažejo počasni posnetek za nazaj." Potem pa je po minuti ali dveh postalo jasno, da ni tako, in da je situacija precej grozna.
Moram reči, da sem ostal brez besed. Nisem niti vedel, kako naj odreagiram. Bilo je precej čustveno.
Ko sem videl, da gre proti reševalnemu vozilu, sem se odločil, da ne bom ostal na cilju. Vrnil sem se do novinarskega središča, spakiral stvari in počakal, da odprejo ceste, da se lahko odpeljem s prizorišča. Tudi če bi hotel fotografirati prihod v cilj, iskreno nisem bil več v mentalnem stanju za to. V meni se je mešalo vse – skrb, jeza, nejevera. Še dolgo nisem povsem dojel, kaj se je zgodilo.
Pogačarjev selfie iz bolnišnične sobe v Barceloni.
Verjetno je bilo vse skupaj še toliko bolj šokantno, ker pri Pogačarju takšnih prizorov nismo vajeni. Običajno se iz še tako nevarne situacije nekako izvleče.
Točno to. Ves čas sem razmišljal samo o tem, kako slabo je bilo videti. Ko vidiš Tadeja, kako poskuša nazaj na kolo in ne more nadaljevati, veš, da nekaj res ni v redu.
Tiste prve pol ure sploh nisem razmišljal o delu, sponzorjih ali fotografijah. Samo skrbelo me je, kaj bo z njim.
Pozneje so se oglasili tudi sponzorji in rekli, da je vse skupaj res grozno in da nima smisla nadaljevati dela na dirki, če Tadeja ni več tam. To sem tudi sam že vedel. Naslednji dan sem se odpravil proti Sloveniji.
Ste se po padcu slišali s Tadejem?
Ne, sem mu pa poslal sporočilo, naj se drži, naj čim hitreje okreva in se vrne še močnejši.
V kakšni vlogi ste bili na Vuelti – kot fotograf za Tadejeve ali ekipne sponzorje?
Oboje. Delal sem za ENVE in DMT, že pred dirko pa sem nekaj vsebin pripravil za Colnago tudi na treningih.
Na Vuelti bolj sproščeno, na Touru bolj stresno
Letos ste na terenu spremljali celoten Tour in začetek Vuelte. Kako bi primerjali delo na teh dveh Grand Tourih? Glede na odmevnost obeh dirk je verjetno razlika precejšnja, predvsem glede dostopa.
Če povem zelo preprosto: na Vuelti je lepo delati, na Touru pa je stresno.
Na Vuelti so seveda določena območja, kamor ne smeš, ampak je vse skupaj precej bolj sproščeno. Nekajkrat se mi je zgodilo, da sem šel za Tadejem v območje, kamor so imeli dostop samo določeni ljudje. Hotel sem čim prej dobiti fotografije, potem pa so mi organizatorji čez nekaj minut dali vedeti, da tam ne smem biti, in sem se umaknil. Če bi isto dvakrat naredil na Touru, bi mi verjetno že vzeli akreditacijo.
Tadej Pogačar je do padca v 8. etapi dominiral na letošnji Vuelti.
Kaj pa zakulisje dirke? Kaj se dogaja v ozadju, česar gledalci televizijskih prenosov sploh ne vidijo?
Ko imaš za sabo eno ali dve veliki dirki, se ti vse skupaj niti ne zdi več takšen cirkus. Vsak pač opravlja svoje delo.
Na Vuelti se mi je zdelo nekoliko nekonsistentno predvsem to, koliko prostora namenijo fotografom. V eni etapi nas je bilo na cilju 20 ali 30, cesta je bila zelo široka, nam pa so namenili morda meter ali meter in pol prostora. Vsi smo prosili, naj nam dajo še pol metra, saj smo vedeli, da ne bo šprinta in da bo Tadej sam pripeljal v cilj, pa niso popustili.
Dva dni pozneje, ko je bil dejansko šprint, pa smo imeli več prostora. Takšne stvari so nekoliko nenavadne. Sicer pa so ljudje v organizaciji zelo prijazni in pripravljeni pomagati.
Velika prednost Vuelte je tudi, da je na dirki manj ljudi. Med etapo zato precej lažje najdeš prostor za parkiranje, ustavljanje in fotografiranje.
Ko načrt pade v vodo
Kolikokrat se vam zgodi, da pripravite popoln načrt, potem pa se v praksi vse obrne na glavo?
Veliko pogosteje se zgodi, da se načrt ne izide, kot pa da gre vse po načrtih. Sploh pri premikanju med etapo z ene lokacije na drugo imam zelo malo izkušenj oziroma skoraj nič, zato se lahko zgodi marsikaj.
Še posebej pestro je bilo v tretji etapi, ki so jo na koncu odpovedali zaradi toče.
Verjetno ste si prav tisti dan kot fotograf želeli, da bi bili v zdaj že znamenitem hotelu, kamor so se pred točo zatekli kolesarji? Od tam so prihajali res unikatni posnetki ...
Seveda. Fotografije iz hotela so bile res neverjetne. Ampak tega ne moreš predvideti. Tam so bili predvsem fotografi na motorjih in ljudje iz ekip, ki so po naključju končali na pravem mestu. Takšne stvari se pač zgodijo. Mi je bilo pa seveda žal, da me ni bilo zraven.
Brutalni vremenski pogoji v 3. etapi Vuelte.
Na Touru in Vuelti ste bili predvsem v vlogi fotografa, čeprav je vaše primarno področje sicer video? Kako to?
Da, na dirkah predvsem fotografiram, snemal pa sem na treningih. Ugotovil sem, da je sponzorjem fotografije precej lažje in hitreje dostavljati. Pri videu moraš za vsakega naročnika pripraviti nekoliko drugačno zgodbo, da nimajo vsi enakega materiala.
Tudi pri akreditacijah je fotografu lažje. Če zaprosiš za fotografsko akreditacijo, jo praviloma precej lažje dobiš. Pri videu je več omejitev. Opazil sem tudi, da imajo sponzorji fotografije pogosto za prioriteto.
Sam fotografij praktično nisem delal zadnjih pet let, ker sem bil osredotočen predvsem na video. Ko sem letos znova začel fotografirati, mi je bilo na začetku res v veselje, ker je bilo zame spet nekaj novega.
Zdaj ugotavljam, da na dirkah raje fotografiram, medtem ko mi je pri večjih projektih, na primer pri snemanju reklame za nove kolesarske obroče ali na pripravah, bolj všeč video, ker imaš več svobode. Verjetno bom v prihodnje kombiniral oboje: na dirkah več fotografije, na pripravah in pri večjih projektih za sponzorje pa video oziroma kombinacijo obojega.
Alan Bučar Vukšić dokumentira tudi olimpijske priprave kajtarja Tonija Vodiška.
Štiri leta Tonijeve zgodbe in olimpijska dilema
Eden od vaših projektov je tudi dokumentarno spremljanje olimpijskih priprav kajtarja Tonija Vodiška. To še vedno drži?
Da. Je pa stvar nekoliko zapletena, ker bosta na olimpijskih igrah v Los Angelesu isti dan na sporedu finale v kajtanju in Tadejeva vožnja na čas.
Odločil sem se, da bom takrat na kajtanju. Ne morem štiri leta spremljati in snemati Tonijeve zgodbe, potem pa manjkati prav na največjem dogodku. Če štiri leta dokumentiraš njegovo pot do olimpijskih iger, na koncu preprosto ne moreš reči: "Danes me pa ne bo."
Ste razmišljali, da bi dokumentirali tudi Tadejevo rehabilitacijo?
Če bi si Tadej to želel in bi me vprašal, seveda. Sam pa se ne bom ponujal.
Okoli njega je že tako veliko ljudi in v takšnih trenutkih res ni potrebe, da bi se še jaz rinil zraven.
"Raje ostanem meter preveč nazaj kot centimeter preveč čez mejo"
Kako bi opisali vajin odnos? Zdi se, da zelo pazite, da ne prestopate meje njegove zasebnosti.
Komunikacija je dokaj omejena. Tadej je ves čas na dirkah, jaz pa ga tudi nočem nadlegovati.
Fotografije mu pošljem in ko ima čas, se zahvali, in ko smo na pripravah, rečemo kakšno besedo več, in to je vse. Ni pa tako, da bi zdaj hodila skupaj na pijačo ali se družila zasebno.
Pri takšnem odnosu imam zelo preprosto pravilo: raje ostanem meter preveč nazaj kot centimeter preveč čez mejo.
V cilju italijanske dirke Strade Bianche.
Od zadnjih prihrankov za portfolio do najboljšega kolesarja na svetu
Je kakšna fotografija ali trenutek z letošnjega Toura ali Vuelte, ki vam še posebej ostaja v spominu?
Težava je, da si ves čas tako zaposlen, da skoraj nimaš časa zares doživeti posameznih trenutkov. Vse se nekako zlije v eno celoto.
Ko danes pomislim na Tour, mi največ pomeni prav celotna zbirka fotografij in dejstvo, da sem sploh dobil možnost početi to, kar počnem.
Še februarja lani sem si rekel, da bom porabil skoraj ves denar, ki ga imam, in šel na Kanarske otoke, da si poskusim ustvariti portfolio športne fotografije.
Če bi takrat lahko pogledal leto in pol v prihodnost in videl, kaj danes fotografiram in snemam, verjetno sploh ne bi verjel, da je kaj takšnega mogoče. Zato mi največ pomeni celotna pot.
Na predstavitvi ekip pred francosko tlakovano klasiko Pariz-Roubaix.
Ali kdaj pomislite, kako redka priložnost je to?
Včasih šele naknadno.
Spomnim se na primer letošnje Dirke po Švici, ko smo se vozili proti naslednji etapi in se ustavili na nekem počivališču, ker je kolega želel dvigniti dron.
Bila je čudovita svetloba. Nekoliko sem se umaknil, se usedel in gledal proti dolini. Takrat sem se zamislil: "Zakaj imam ravno jaz možnost to početi? Kako je lahko to moja služba?"
Pred dvema letoma sem si želel samo to, da bi lahko delal nekaj v športu. Danes pa imam možnost fotografirati in snemati najboljšega kolesarja vseh časov.
Včasih je to še vedno težko verjeti. Običajno to razmišljam šele po dirkah, saj je med dirko vsega preveč in nimaš niti časa biti hvaležen za to, kar delaš in kje si.
Preberite še:
