Nedelja, 8. 7. 2018, 4.08
5 let, 9 mesecev
"Včasih si nisem upal iti ven v rožnati srajci, ker me je skrbelo, kaj si bodo drugi mislili" #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
2,91
Matjaž Mavri Boncelj je 22-letni študent ekonomije, ki je pred kratkim postal novi mister Slovenije. Z novim nazivom si hoče odpreti vrata v manekenski svet, pa tudi odpraviti stereotipe, ki jih imajo ljudje o tem tekmovanju. Imel jih je tudi sam, je priznal.
"Na izbor Mister Slovenia se prijavljajo mamini sinčki in istospolno usmerjeni fantje." To sta dva glavna stereotipa, ki tekmovanje spremljata že nekaj let, in v to je do leta 2015 verjel tudi Matjaž Mavri Boncelj, zato se je kar sam prijavil na izbor, da bi iz prve roke izvedel, kaj je na tem. Naučil se je pomembne lekcije: "Od takrat nobene stvari ne kritiziram več oziroma ne postavljam stereotipov, dokler tega sam ne preizkusim."
K prvi prijavi ga je gnala tudi želja po izboljšanju samozavesti, k drugi pa že naslednja: vstop v manekenski svet, ki je zanj postal vse bolj privlačen. V drugo je šlo rado in tako je letos postal mister Slovenije, takoj po zmagi pa podrl še en stereotip, in sicer da misice in mistri niso ravno najbolj razgledani.
Matjaž je študent ekonomije, od diplome ga loči še en izpit, razmišlja pa, da bi kasneje vpisal še magisterij.
Še pomembna informacija za oboževalke: Matjaž je že zaseden.
Na izbor Mister Slovenia ste se prijavili drugič, kako to, da ste šli še enkrat v to?
Prvič, leta 2015, sem se prijavil s ciljem, da naredim nekaj na sebi, da izboljšam svojo samozavest, saj sem se precej obremenjeval s tem, kaj si drugi mislijo o meni. Hotel pa sem preveriti še stereotipe o takšnih izborih, v katere sem verjel tudi sam. Odkar sem se prijavil, nobene stvari ne kritiziram več oziroma ne postavljam nekih stereotipov, dokler tega sam ne preizkusim. Tudi kar zadeva službo: vsaka služba je častna služba, težka, a na svoj način. In dokler nečesa ne preizkusiš, ne moreš vedeti.
Svoj cilj sem takrat dosegel in nisem se želel ponovno prijavljati, ampak ko sem zasledil, da gre zmagovalec na svetovni izbor (pred tremi leti ni šel, op. p.), kjer se lahko dodatno preizkusi in dobi nove izkušnje, sem si rekel, da bom poskusil še enkrat. Vmes, med letoma 2015 in 2018, sem delal prek modne agencije, kjer sem malo preizkušal ta svet. Sicer nisem ravno veliko delal, ampak ravno toliko, da sem okusil in videl, da mi je to všeč.
Se je vaša samozavest po prvem izboru izboljšala?
Da, vsekakor. Ne obremenjujem se več toliko z ljudmi, ki jih ne poznam ali pa mi ne pomenijo veliko. Včasih si na primer nisem upal iti ven z rožnato srajco, ker me je skrbelo, kaj si bodo drugi mislili. S tem sem imel kar velike težave. Na koncu sem spoznal, da ne moreš ustreči vsem. Bodi to, kar si, pa boš obdan s tistimi ljudmi, ki te razumejo in spoštujejo takšnega, kot si.
S tistimi, ki ti namenjajo določene kritike oziroma se z nečim ne strinjajo, pa je tako ... Lahko sprejmeš to in se iz tega nekaj naučiš, ampak načeloma največ pomeni konstruktivna kritika. Da ti nekdo pove, zakaj mu določena stvar ni bila všeč in kje se lahko izboljšaš, da to utemelji. Tako imaš tudi ti pravico povedati, ali se z njim strinjaš ali ne.
Prihaja iz Bistrice pri Tržiču, a trenutno živi v Ljubljani, saj tako lažje usklajuje študijske obveznosti, treninge in službo.
V oddaji Dan. na Planet TV ste omenili, da bi radi odstranili stereotipe o tem izboru, prepričanje, da se nanj prijavljajo le mamini sinčki in istospolno usmerjeni moški. Kako bi se lotili tega?
No, neke čarobne paličice nimam. Spraševali so me tudi o lakoti in vojni, a jaz sem samo navaden človek, tako kot preostalih sedem milijard, in bom to, kar sem. Morda bodo ljudje to videli in jih bo pritegnilo. Morda bodo sami ugotovili, da ni vse tako stereotipno, čeprav se morda na prvi pogled zdi, da sem dosegel svoj cilj. Vseeno bodo pa vedno obstajali ljudje, ki jim ta izbor ne bo všeč in bodo imeli predsodke. Takim ljudem pa ... Če sami ne pridejo do določene stopnje, da bi nekaj videli v drugačni luči, jih drugi ne morejo spremeniti.
(V pogovor se vključi Nina Uršič, lastnica licence Mister Slovenia.)
Nina: Če bo že samo njegov krog ljudi izgubil te stereotipe, bo dovolj. Ta predsodek se namreč najbolj širi od ust do ust. Ravno z zmagovalci, ki kažejo, kako živijo in kaj objavljajo na družbenih omrežjih, se potem razbijajo ti stereotipi.
Matjaž: Pred nekaj dnevi sem šel na praznovanje nekega rojstnega dneva, kjer sem spoznal nekaj ljudi. Kasneje sem izvedel, da je neka ženska, ki sem se ji predstavil, zame rekla: "Zdaj mi pa reci, da ni gej." Prva stvar, ko je izvedela, da sem zmagal na tem tekmovanju, je bila torej to, da je sklepala, da sem gej. Ne vem, od kod pridejo ti stereotipi.
Nina: To se drži tudi frizerjev, manekenov, mojstrov ličenja, modnih oblikovalcev. To so poklici, ki so že takoj stigmatizirani.
Trenutno je ena njegovih tesnih zaveznic Nina Uršič, lastnica licence Mister Slovenia.
Kako pa je to tekmovanje sprejeto med vašimi vrstniki?
Ravno to je tisto. Tisti, ki me poznajo, vedo, kakšen sem, in so bili zelo veseli zame, saj so vedeli, zakaj sem se prijavil. Vedo tudi, kako o tem projektu razmišljam. Me pa veseli, da imajo tisti, ki me ne poznajo, po tem, ko sva se z Nino malo več pojavljala v medijih, zelo pozitivne komentarje o meni, mnenja in kritike. Načeloma upam, da z Nino opravljava dobro delo (nasmeh, op. p.).
Kako vaša generacija sprejema lepoto? Že Nina je v marčevskem intervjuju omenila, da se je to v desetih letih precej spremenilo.
Nina: Da, takrat je bilo fantom malce bolj vseeno, kako si jih pripravil za pred kamero ali objektiv. Zdaj imajo že vsi tako dodelan stil, da se moraš z nekaterimi že skoraj pogajati, kakšno pričesko naj imajo.
V tem času se je namreč spremenilo tudi to, da zdaj celo obstaja znamka ličil za moške.
Matjaž: Naj bo tudi ta skupina kupcev zadovoljna. Če moški potrebujejo ličila, naj jih uporabljajo. Jaz jih ne uporabljam, ampak to še ne pomeni, da imam predsodke o ljudeh, ki jih. Saj niti ne vemo, zakaj jih uporabljajo, morda pa jih morajo. Mogoče imajo kakšne zdravstvene težave, pa jim ta kozmetika pomaga. To je stvar vsakega posameznika in ta oseba ne bo zaradi tega nič manj moški. Pač ima svoje razloge.
Nina: No, ti si se na dveh izborih kar prepustil.
Matjaž: Da, ker sem to vzel kot neko "poslovno sodelovanje". Ti si tam zato, da delaš, in če hočeš delati kot model, nisi tam, da pokažeš sebe. Tam si zato, da pokažeš oblačila oblikovalcev, in ljudje zato pridejo tja. Po drugi strani moraš biti videti dobro in s svojo energijo predstaviti kreacije. Če mi bodo dali rožnate boksarice ali krilo, bom pač oblekel to. Saj se v tem ne bi sprehajal po ljubljanskih ulicah. To je del službe, ki jo pač opraviš, sprehodiš se po brvi ali pa se fotografiraš in skušaš čim bolje predstaviti obleke. S tem si na koncu zadovoljen ti, pa tudi naročnik oziroma oblikovalec, ki ti je zaupal.
Ampak verjetno je odvisno od vsakega, kako gleda na to. Je pa res, in to so mi povedali drugi mistri, da so nekoč potrebovali več smernic, kako se obleči, kako narediti pričesko. Danes hoče vsak imeti svoj stil, eden noče obleči tega, drugi tistega, jaz bi imel take kopalke ...
"Načeloma doma jemo precej zdravo, saj se vsi v družini ukvarjamo s športom, zato prehrane ni bilo treba preveč spreminjati," odgovarja na vprašanje, kako se je pripravljal na izbor. "Moral sem pa začeti več trenirati, trikrat na teden je bilo pač premalo."
Nina: Točno to je bil letos problem. Če temu sploh lahko rečem problem (smeh, op. p.). Na razpolago smo imeli malo daljše in malo krajše kopalke. Če hočeš na odru neko simetrijo, je treba malo pomešati, da nekateri nosijo ene, drugi druge. Ampak nekateri niso hoteli nositi teh krajših.
Matjaž, je bilo vam vseeno?
Da. Priznam, da se bolje počutim v daljših, ampak če dobiš krajše, pač iz tistega narediš najboljšo predstavitev sebe in kopalk. To ni nič takega.
Nina, ste Matjaža izbrali tudi zato, ker ne komplicira?
Tudi to je ena pozitivna lastnost, saj vem, kako to poteka na svetovnem izboru. Dva na primere nista hotela nositi krajših kopalk, na svetovnem izboru pa imaš včasih še bolj miniaturne. Takrat je to problem. Kaj boš naredil? Jih ne boš oblekel? Tam ni tega: "Bi raje to, ne bi tega." Hitro si zapomnijo take, ki določenih stvari nočejo narediti.
Matjaž, ste pa podrli stereotip, da mistri in misice niso najbolj razgledani, ko vas je naš kolega Denis Malačič vprašal o petih znamenitostih Slovenije (v zgornjem videu).
(Smeh, op. p.) No, če tega ne bi vedel, potem pa res ne vem. To je splošna razgledanost, to ni neka visoka znanost. Če si razgledan, te takšna vprašanja ne bi smela presenetiti. Lahko bi se mi sicer zgodilo, da se v tistem trenutku ne bi spomnil vseh, ker nisem vedel, ali me je vprašal o naravnih znamenitostih ali o katerihkoli. Jaz sem mu našteval pač vse, kar sem se spomnil.
Ko je vate usmerjena kamera, lahko nastopi trema in v tistem trenutku morda ne razmišljaš čisto jasno.
Ali pa ti celo rečejo, da povej napačen odgovor. To se mi je zgodilo, ko so me ustavili na ulici za neki slovenski radio in spraševali o splošnih stvareh. Odgovoril sem pravilno, pa so mi rekli: "Daj no, danes jih je že toliko odgovorilo pravilno, raje reči tole." Pa sem rekel, da ne bom. Nekateri pa se strinjajo, saj predvajajo samo odgovore, mislim, da ne navedejo imen.
V oddaji Dan. ste omenili tudi, da je ta izbor veliko več kot le lepotno tekmovanje. Kaj ste mislili s tem?
Lepota je subjektivna, vsak ima drugačno predstavo o tem, kaj je lepo. Verjamem, da določenemu odstotku ljudi nisem všeč, in po njihovem mnenju bi moral zmagati nekdo drug. Mislim, da v lepoti težko tekmuješ. Lahko tekmuješ v teku na sto metrov ali pa v nečem, kjer se kažejo tvoje kompetence, lastnosti, ki jih lahko treniraš. Lepote pač ne moreš, si tak, kot si.
Za izbor je treniral petkrat na teden. "Treniral sem borilne veščine, še dvakrat na teden pa dodal obisk fitnesa, tek ali pa trening doma. Skušal sem narediti čim več, kar sem lahko do finala."
Vseeno pa na tekmovanju ocenjujejo vaše razgaljeno telo. Kako se počutite ob tem?
To sem vzel kot del tekmovanja. Vedeli smo, kakšna so pravila, kako se ocenjuje in kaj se od nas pričakuje. Na začetku morda nisem bil tako prepričan o svojem telesu, saj nisem tako zelo natreniran, vmes sem namreč za en mesec zbolel. Kasneje sem se malce izboljšal, ampak zagotovo je še prostor za izboljšave. Nekateri fantje so bili veliko boljši od mene, kar zadeva postavo. Od njih sem se skušal kaj naučiti, tudi sami so mi svetovali, kako naj se lotim tega. To sem zelo cenil. Sicer pa ta vidik ocenjevanja ni nič takšnega, saj moraš to obvladati, če hočeš delati v tem poslu. Tudi iz tega se nekaj naučiš.
Vas je k ponovni prijavi spodbudilo tudi to, da vas ta izbor dobro pripravi na manekenski svet?
Tako je, rad bi se preizkusil v modnem svetu. Nisem se prijavil zato, da bi postal mister Slovenije. Če bi imel dovolj finančnih sredstev in bi lahko šel za tri mesece nekam, bi šel. Organizacija Mistra Slovenije ti še vseeno da neko zaledje, ki ti lahko pri vsem zelo pomaga.
Pomaga tudi to, da je večina preteklih mistrov zelo uspešnih v tem poslu.
Vsekakor. Tudi oni so mi ponudili pomoč in rekli, da jih lahko, če bom karkoli potreboval, vedno pokličem. A najprej moram pri sebi narediti ta premik, da sem pripravljen in da grem lahko za tri mesece v popolnoma drug svet. Ne moreš iti za 14 dni, ampak sprejeti to odločitev, iti in poskusiti.
Nekaj prvih izkušenj ste si nabrali že po prvem izboru leta 2015.
Da, takrat je izbor z Nino vodil še Erik Ferfolja in podpisal sem pogodbo z njegovo modno agencijo. V teh treh letih sem imel nekaj dela, delal sem kot statist pri TV-oddajah, sodeloval pri modnih revijah ... V tujino pa še nisem šel. Eriku sem rekel, da si najprej želim končati študij in se potem preizkusiti še zunaj. Sem pa v tem času vsekakor dobil nove izkušnje in se naučil nekaj novih stvari.
Kaj ste pripravljeni spremeniti za kariero v tujini? To vendarle zahteva nekaj odrekanj.
Po pravici povedano o tem še nisem veliko razmišljal. Sem namreč oseba, ki se mora usesti, napisati pluse in minuse, kaj bi bilo treba spremeniti, potem pa se na takšen način odločim. Za odločitve, ki jih ne moreš sprejeti ravno čez noč in so pomembnejše, se mi zdi, da potrebuješ več časa.
Konec koncev se moraš v tem primeru pripraviti na čisto nov svet ...
Tako je. Odvisno je tudi od tega, kam bom šel. Azija ima čisto drugačno kulturo kot Milano. To potegne za seboj tudi spremembo življenjskega stila. Mogoče tudi opustitev navad, ki jih imam tukaj doma.
Kako pa bi sprejeli različne zahteve naročnikov, na primer če bi nekdo zahteval, da shujšate?
Tudi Erik mi je pred tremi leti rekel, da moram shujšati, čeprav sem suh. Pa sem si mislil: kam naj še shujšam? Lahko se pa preoblikujem. Kakšen pa bom, če bom izgubil še več kilogramov?
Če bi vam naročnik rekel, da si želi, da shujšate, torej ne bi?
Odvisno od tega, koliko bi mi to delo pomenilo. A ves čas ne bi mogel govoriti, da ne bom, saj se naročniki in agencije med sabo pogovarjajo. Če bi štirikrat rekel, da tega ne bom naredil, bi videli, da sem neprilagodljiv in da z mano ni najbolje delati. Načeloma si s tem zapiraš vrata. Drugače je, če si že uveljavljen model, ki lahko postavlja svoje pogoje.
Na začetku si težko privoščiš postavljanje pogojev, a moraš se ceniti, sebe in svoje delo, moraš biti pripravljen sklepati kompromise. Tudi pri dekletih je tako: če je za kakšnega naročnika presuha ali predebela, tega ne sme vzeti kot žalitev. Naj to vzame kot konstruktivno kritiko. Če želi delati v modni industriji, bo nekaj naredila ali pa iskala službe, ki ne zahtevajo takšnega profila.
O tej izkušnji sta govorili že Prisha Justinek Alfirev in Lea Mihevc. Naročnik ima že jasno razdelano podobo, kaj si želi, zato si takšnih kritik ne bi smeli jemati k srcu.
Da, on ima natančno predstavo, kaj si želi. Če bodo iskali blond manekenke, ne bom šel tja. Škoda mojega časa. Enako je, če iščejo bolj izoblikovane manekene z vidnejšimi mišicami. Tudi tja ne bom šel, ker bo tam veliko fantov z boljšo postavo.
Ste že kdaj občutili pritisk zaradi premalo izoblikovanih mišic?
Za zdaj ne, ampak saj to lahko natreniraš, to je še najlažje. Za dobrega pol leta ali eno leto se temu posvetiš. Če si dosleden, lahko dobiš zelo vidne rezultate. Mislim, da je to še najmanjši problem.
Kako se boste pripravljali na januarski svetovni izbor v Aziji? Kakšen bo jedilnik in kakšni bodo treningi?
Ravno prihodnji teden se dobim z osebnim trenerjem, ki mi bo pokazal vaje, potem bom lahko sam treniral. Potem me čaka posvet z nutricionistom, ki mi bo na podlagi zapiskov, ki sem jih delal en teden o tem, kaj sem jedel, sestavil jedilnik. Morda mi ga bo zelo spremenil, mogoče pa niti ne toliko.
Bojan Ilijanič, mister Slovenije 2010 za mister Universe, se je na svetovni izbor pripravljal tudi z dvema treningoma na dan.
Jaz bom začel z od štirimi do petimi treningi na teden, hkrati pa bom še vedno hodil na treninge borilnih veščin. Ne vem, ali bom prišel do točke, ko bom treniral dvakrat na dan, do zdaj še nisem. Samo v obdobju, ko sem plesal hip hop. Ampak če delaš tisto, kar te veseli, verjetno ni problem niti trikrat na dan (smeh, op. p.).
