Četrtek, 23. 5. 2019, 4.01
4 leta, 11 mesecev
Gostilna Theodosisus: Vipavska dolina od vina do džina
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,46
Na Vipavskem se lahko pohvalijo z nekaj najboljšimi gostilnami v Sloveniji. Zemono, Majerija, Cigoj ... V zadnjem času se je pisanemu naboru pridružila tudi restavracija v Vrhpolju.
Gostinskih dejavnosti se, podobno kot drugih spretnosti, ne da naučiti čez noč. V turističnih središčih mnogokrat vidimo lokale, ki so se odprli izključno zaradi navala turistov, pa ne znajo pripraviti niti najosnovnejših jedi. V vrhpoljski gostilni z imenom iz daljne zgodovine se dejavnost razvija v nasprotni smeri.
Gostilna Theodosius
Vrhpolje 80b, 5271 Vipava
Telefon: 040 232 090
Lastnik, ki se je posla učil pri Tomažu Kavčiču na Zemonu in kasneje utrjeval gradivo na izviru Vipave, je prevzel posestvo v Vrhpolju in v hiši začel s prenovljeno vipavsko kuhinjo.
Lokalno kuhinjo podpirajo z zgolj vipavskimi vini. Začnejo s Tomažičevo penečo rožnato barbero ali z Jamškovo penečo pinelo, pa tudi sicer je na vinski karti, ki ima res zmerne cene, največ Jamškovih vin, verjetno kar celoten arzenal mladega mojstra iz Manč. Ob njem je seveda mogoče najti vsa glavna vipavska imena, kot so Burja, Stegovec, Saksida, Nafa, Pasji rep in, jasno, sosed Krapež.
Hišni vinar je torej Jamšek, ki prispeva hišno belo in rdeče po resnično znosnih cenah – kakšen evro in pol na kozarec. Ker so na Jamška tako ponosni, smo se ga držali tudi mi, najprej smo pili konkretno belo zvrst Prepih, pri mesnih jedeh pa še njegov zelo hvaljeni merlot.
Pozdrav iz kuhinje je prispel v obliki fazanove paštete s črnimi tartufi, ki jo je spremljalo Lisjakovo oljčno olje, nato pa smo se lotili treh hladnih predjedi. Prva je bila vipavska mocarela, ki jo italijanski lastniki delajo v nekdanjem Yovilandu, v Vrhpolju pa jo potresejo s konopljinimi semeni, dodajo oljčno olje in češnjev paradižnik za svežino.
Ribjo kategorijo je zastopal karpačo postrvi s Tolminskega, ki ga popestrijo z granatnim jabolkom in Krapeževim medom. Mesojedce je medtem prepričal jelenov tatarski biftek, ki mu ob soli in popru vmešajo še gorčična semena, ga potresejo z zdrobljeno pistacijo in mu priložijo osvežilno rdečo pomarančo.
Vipavska mocarela, karpačo postrvi in jelenov tatarski biftek
Pri Theodosiusu nabavljajo sestavine pri bližnjih pridelovalcih in tega ne pozabijo povedati - moka za fantastičen polnozrnat kruh je denimo prišla s kmetije Koren. Po drugi strani pa je lokal celo bolj podoben restavraciji kot gostilni: prostorne mize, težki prti, pravi pribor, simpatična terasa in velik kamin, kakršnih smo bolj vajeni na italijanski strani meje.
Podobno kot pri hladnih predjedeh tudi pri toplih (na srečo) nimajo preširoke izbire. Dve juhi in dva avtorska izleta. Ustaviti se je treba pri ješprenju, ki ga pripravijo kot rižoto in vanj v tem času zakuhajo divje šparglje, nato pa dodajo še koščke račjih prsi in zdrobljene lešnike. Tudi juha je te dni še špargljeva, v njej gojene šparglje s kmetije Kobal mešajo z divjimi.
Ješprenj z divjimi šparglji, raco in lešniki
Pa glavne jedi? Pravzaprav ni nobenega dvoma. Sicer bi lahko vzeli tudi kakšne goveje ličnice, jagenjčka ali postrv, toda kaj, ko topli kamin, ki na splošno skrbi za vzdušje v jedilnici, služi tudi za pripravo mesnin.
Tako se je na eni strani znašel žrebičkov hrbet, ki ga po obdelavi v kaminu položijo k pirini kaši, hruškovi kremi in brusnicam, na drugi strani pa ribeye s popečenim krompirjem in brokolijem romanesco.
Žrebičkov hrbet ...
... in goveji ribeye
Jamškov polsuhi rumeni muškat je dokaz, da je mogoče tudi v tej kategoriji najti vinsko kapljico, ki zmore podkrepiti sladice. Recimo paštakremo, kakor pravijo vipavski verziji millefoglie. Vaniljeva krema ima tudi kanček limone, dodajo ji – spet sezonsko – jagode. V trisu sladic, ki so jih prinesli, je bila tudi kepica izjemnega sladoleda z burbonsko vaniljo, ki mu dodajo suhe fige, orehe in med, medtem ko je viljamovka, kuhana v sušeni barberi, podložena z vaniljevo kremo in drobljencem.
Paštakrema, vaniljev sladoled in viljamovka v barberi
Na koncu se je bilo treba odločiti le še med dvema, spet povsem lokalnima žganicama - med tropinovcem iz kleti Tilia s sumljivim imenom Bitch in Bratinovim džinom smo izbrali drugega.
Povzetek
Vipavska kuhinja mojstra, ki se je gostinstva učil pri najboljših. Stavi na lokalne sestavine (pršut, mlečni izdelki, med, divjačina ...), recepti pa s tem ne izgubljajo, prej nasprotno. Degustacija petih jedi stane 36 evrov.
Pijete lahko le vina iz Vipavske doline, pa še v tem delu bi se dalo najti kakšno vino več. Hišni vinar je Jamšek, sledita Krapež in Burja. Cene vin so prijazne.
Ocena
Rubrika Ocenili smo ni plačana. Izbor restavracij je prepuščen uredništvu in ocenjevalcu Mihi Firstu, ki restavracije obiskuje nenapovedano.
