Torek, 11. 4. 2017, 13.28
6 let, 6 mesecev
Komentar
Gorenje se bori za prvaka, mladince pa ima v drugi ligi
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
1,28
Čeprav je za njimi slaba sezona, pravzaprav več njih, imajo rokometaši Gorenja še vedno dve priložnosti, s katerima lahko popravijo marsikaj ali celo (skoraj) vse.
"Roke v zrak, na parketu je prvak," se glasi košček Gorenjeve energične himne, ki gre dobro v uho. A trditev te povedi ne drži že štiri leta.
Za Mandarićevo Olimpijo so sicer vajenci, a v teh štirih letih je bilo pri Velenjčanih vodstvenih sprememb za eno prvo postavo in še za eno rezervo. Uroš Marolt, Milan Meža, Tomaž Juršič, Matej Avanzo, Ivan Vajdl, Gregor Cvijič, Marko Šibila, Borut Plaskan. To so (bili) predsedniki, direktorji in trenerji, ki so se od leta 2013 zvrstili v Gorenju.
Klubu, ki Celjanov ni premagal že skoraj tri leta in pol. Edini presežek v tem obdobju so bili zaključni turnir pokala EHF leta 2015, uvrstitev v osmino finala lige prvakov ter tam zmaga nad Parizom leto poprej.
Ne le v zadnjih, Gorenjevi rezultati so podpovprečni tudi v letošnji sezoni. V preteklih dveh letih klub ni skoparil s kritičnimi puščicami na račun Evropske rokometne zveze (EHF), ki mu ni ponudila priložnosti v ligi prvakov. V ta rog smo delno pihali tudi mediji v smislu "liga za bogate in velike".
Velenjčani na kvalifikacijskem turnirju za ligo prvakov še zdaleč niso pokazali vseh svojih sposobnosti.
Moral bi biti finale svetovnega prvenstva ...
Ko pa je Gorenje vendarle dobilo priložnost na kvalifikacijskem turnirju, ko sta nastopila dan D in tekma z letos skromnim slovaškim Tatranom, ki bi jo morali Velenjčani – če bi bila želja res tako gromozanska – pričakati kot finale svetovnega prvenstva, so delovali kot pohlevni jagenjčki. Slovaki so se verjetno bistveno lažje od pričakovanj bolj ali manj sprehodili v ligo prvakov.
Za klub, ki se ima za evropskega, je šest zmag na 18 tekmah sicer premierne regionalne lige mizeren dosežek. V prevodu: Celjani so dosegli pet zmag več.
Gregor Cvijič je bil eden od štirih trenerjev, ki so se zvrstili v zadnjih štirih letih.
Rok trajanja: leto dni
Trenerji so se menjali ekspresno. Povprečno so v klubu ostali približno eno leto. Jasno, bistveno lažje je menjati njih kot pa celotne garniture igralcev. Dejstvo je, da ekipa ni mlada. Le Vid Levc, Rok Ovniček in Darko Stojnič so stari 22 let ali manj. Šest igralcev je svoji 30. rojstni dan že proslavilo. Kar nekaj igralcev je, kar zadeva leta, nekje med dvajsetico in tridesetico.
V Velenju je lepo
Se z izjemo nadstandardnih Staša Skubeta in Maria Šoštariča spomnite kakšnega slovenskega rokometaša, ki se je iz Gorenja v zadnjih letih podal v res močan evropski klub? Nekateri so sicer tam že dve, tri, štiri sezone ali več. Očitno je velenjski klub, ki je za slovenske razmere dober, za nekatere ultimativni cilj kariere.
Pogodba je, njeno podaljšanje je marsikdaj skoraj samoumevno, plača je redna, večjih pretresov kot v nekdanjih časih ni na vidiku, dom je blizu. Kot da bi bila Rdeča dvorana nekakšna cona udobja, v kateri je kdo malo zadremal.
Nekateri imajo težave s prevzemanjem odgovornosti. Nasveti gredo velikokrat skozi eno uho noter – ali še to ne –, skozi drugo ven. Nisem prepričan, da je bilo tako tudi z Momirjem Ilićem, Dragom Vukovićem, Ivanom Čupićem, Juretom Dolencem, Matejem Gabrom, Markom Bezjakom in drugimi nekdanjimi člani Gorenja, ki so se podali v top klube.
Inavguracija. pic.twitter.com/Es8PcHfdAO
— Lojze Grčman (@LuiggiGrcman) April 7, 2017
Najbolj kardinalni napaki sta ...
Prihodnji trener Željko Babić je izpostavil slabo selekcijo ekipe, ki so jo sestavljale štiri osebe. To ni le kratkoročna težava. Sploh ne bom našteval vseh Gorenjevih igralcev, ki so v klub prišli kot veliki talenti, zaokrožili po manjših prvoligaših, nato pa niso nikoli resno zaigrali v Velenju. Izpostavil bom le dve kapitalni napaki kluba: ime jima je Branko Tamše in Darko Cingesar.
Približno dve leti zatem, ko je odšel iz Velenja, je Darko Cingesar postal prvo levo krilo reprezentance. Še dodatno leto kasneje je osvojil kolajno na svetovnem prvenstvu.
Obema so se v Gorenju zlahka odpovedali. Kot bi človek tlesknil s prsti. Prvi je od svojega odhoda iz kluba s Celjem osvojil vseh devet lovorik, ki so bile na voljo. Drugi je prvo levo krilo in eden najpomembnejših igralcev v reprezentanci. Blizu članske ekipe je nekaj mladeničev, a ne gre za igralce, ki bi kratkoročno lahko imeli vidne vloge.
Gorenje je v lanski sezoni v skupnem seštevku tekmovanja mladih zasedlo šesto mesto, kar ni slab rezultat. A v prizmi kluba, ki hoče biti nekdo in nekaj, prvi v državi, je to skromen dosežek. Dejstvo, da mladinska ekipa že nekaj sezon igra v drugi državni ligi, že skoraj meji na sramoto.
PRESENEČENJEEEEE! Slačilnica os se v novi podobi predstavi... A ni huda, @Osa_Pika?😮😀🐝🎁🎀 #črnorumeno pic.twitter.com/A56DzmCtQR
— RK Gorenje Velenje (@GorenjeVelenje) February 14, 2017
Kaj pomaga rumeno-črna slačilnica?
Nekatere stvari se po direktorjevih besedah popravljajo, na primer s podpisi dolgoročnih pogodb z najobetavnejšimi igralci. Podoba kluba je na visoki ravni. Po tekmah so razposlane izjave, izdelujejo se videi, družabna omrežja so živahna, potekajo dobrodelne akcije, inovativne prireditve, gledalcev je več kot na primer pred dvema letoma, dvorana je okusno odeta v klubske barve, prav tako garderoba. A kaj to pomaga, če je ekipa na igrišču izgubila svojo identiteto?
Še vedno so lahko junaki – dvakrat
Od novega trenerja Babića se pričakuje mnogo. Zelo veliko. Nekaj težav že pozna, številne gotovo še bo. Pravi, da rad rešuje težave. V novi službi mu dela ne bo manjkalo. Kar malce me je presenetilo, da je morebitno osvojitev naslova državnega prvaka že v tej sezoni označil za mali čudež.
Borut Plaskan bo na klopi sedel le do konca sezone, saj se je odločil, da bo še naprej služboval v podjetju Gorenje.
A prav to je lahko daleč največji velenjski adut: večina poznavalcev in "poznavalcev" na vrhu spet neizpodbitno vidi Celje, zato lahko Gorenje mirno napade iz zavetrja. Brez kakršnihkoli pričakovanj, saj je prenova že na vidiku.
In še odlična novica za Velenjčane: kljub piškavi sezoni sta na voljo še obe lovoriki, prvenstvena in pokalna, ki lahko popolnoma zasukata razpoloženje, iz igralcev in Boruta Plaskana, ki je dedič te štiridelne velenjske sestavljanke, večni gasilec in zasilna rešitev, pa naredita superjunake.
