Željko Babić: K maši in na tekmo v najbolj svečani obleki

Kako gledate na tekmo s Slovenijo na svetovnem prvenstvu, ki ste jo izgubili, nato pa se je enako zgodilo še z vašo službo na hrvaški klopi?
Kot Hrvat sem gotovo ponosen nase, da sem bil selektor. To je velika čast. Kot v življenju so bili lepi in žalostni trenutki. Ko vse seštejem, sem zelo srečen. Igrali smo dober rokomet, se uvrstili na olimpijske igre, pred tem šli skozi težke kvalifikacije, bili tretji na evropskem prvenstvu, peti v Riu, četrti na svetovnem prvenstvu. Skozi prizmo zadnje tekme je bil to gotovo težak poraz. A Hrvaška je imela sedemmetrovko z Norveško za finale, nismo dali gola, trener pa je dobil odpoved. (nasmešek, op. a.)

Igra usode: zaradi Slovenije je ostal brez službe, a je nato novo našel prav tam. Foto: Reuters
A vedeti morate nekaj. Hrvaška je na SP prišla brez Ćupića, Kopljarja, Marića, Sliškovića, štirih igralcev iz prve postave. Pri vsaki drugi reprezentanci bi se zgodilo kot Poljakom, bili bi 21. Domagoj Duvnjak ni opravil niti enega treninga. Kot selektorju vam preostane, da jočete ali da naredite najboljše, kar lahko.

Jaz ne jokam. Borili smo se, dokler nam niso odpovedale noge. V zadnjih minutah smo res padli. Ljudje v hrvaškem rokometu vedo, kakšne težave smo imeli. Delal sem in delam po vesti in znanju. Zakaj sem nekdanji selektor? Ker je nekdo boljši od mene. Za zdaj eden. (nasmešek, op. a.) A verjemite mi, nekoč bom spet hrvaški selektor.

Kje so pomanjkljivosti Gorenja, saj se zdi, da je po imenih ekipa boljša, kot kažejo rezultati?
Težko mi je govoriti o tem, ali so rezultati skladni s kakovostjo. Mislim pa, da bi morali igralce bolje selekcionirati, tu se skriva največja težava trenutne ekipe. V nekem trenutku so v obrambi trije krožni napadalci, zaradi česar trpi prehod v napad, igra je počasnejša. Dobra selekcija je začetek uspeha. Pri tem zagotovo ne bomo naredili napake. Načrtovali bomo tako, da 15 ali 17 minut v prvem polčasu in na koncu tekme ne bomo menjavali in prejemali lahkih golov. Kar se dogaja v letošnji sezoni.

Od Nejca Cehteta Babić pričakuje (veliko) več. Foto: Vid Ponikvar Omenil bi Nejca Cehteta (desni zunanji, op. a.), ki je zelo motoričen tip igralca z velikimi potenciali, a ne igra v obrambi. To je zame nerazumljivo. A bo igral, lahko igra in mora igrati v obrambi. On je eden od igralcev z reprezentančnim potencialom, čeprav nima najboljše sezone. Gre za dobrega igralca.

Odkar je odšel Branko Tamše, Gorenje že več kot tri leta ni premagalo Celja. Je to za vas največji izziv, da premagate Tamšeta v njegovem mestu?
Branko je izvrsten trener. Ne bi rekel, da gre za nekakšno prekletstvo, ampak večjo kakovost. Če bi Gorenje imelo dva ali tri igralce, ki so zdaj v Celju, bi bilo celjske serije konec. Obratno se je dogajalo, ko je bilo prvak Gorenje, na primer v obdobju Ivice Obrvana. Ustvariti moramo predpogoje za uspeh.
S slabo selekcijo so ti manjši.

Je bil Jan Grebenc vaša želja?
Da, želel sem njega in še koga. Rad bi, da bi bilo v ekipi čim več slovenskih igralcev. Hoteli smo pripeljati Patrika Lebana. Na srednjem zunanjem bomo tako zelo verjetno imeli tujca, večina preostalih igralcev bodo Slovenci.

V Sloveniji ste že imeli izkušnjo s Krškim …
Da, to je bilo leta 2010, tedaj je bila slovenska liga neprimerno močnejša. Imela je izvrstne igralce. S Krškim smo se borili za obstanek, bilo je nekaj finančnih težav. Ni imelo več smisla, ker se kot trener nisem mogel razvijati. Po nekaj mesecih sem po dogovoru z Boštjanom Kozoletom (nekdanji predsednik Krškega, op. a.), ki se mu zahvaljujem za vso pomoč in priložnost, odšel.

"Veseli smo, da Hrvati niso zadeli sedemmetrovke v polfinalu. V tem primeru Željko ne bi bil tukaj in nam tudi ne bi bil dosegljiv," je bil iskren in stvaren predsednik Gorenja Milan Meža. Foto: Martin Metelko/Sportida
Baje v mestu, kamor pridete, obiščete pokopališče, ki vam veliko pove o tamkajšnjih prebivalcih. Ste velenjskega že obiskali?
Odšel bom. To ni ritual, ampak pomembna malenkost. Veliko stvari o ljudeh se vidi na pokopališču.

Po igralski karieri ste prodajali avtomobile, približno desetletje pozneje pa ste postali selektor.
To je božja volja. (nasmešek, op. a.) Trener sploh nisem želel postati. Vpisal sem se na fakulteto, a nato leta 2008 vseeno postal trener. Vse je teklo neverjetno hitro, že leto pozneje sem bil v reprezentančnem štabu Lina Červarja, nato odšel v Krško, deloval v Splitu, dobil priložnost v Brestu, postal hrvaški selektor, osvojil medaljo na lanskem evropskem prvenstvu, kar je zame dober rezultat. Zdaj sem dobil novo priložnost. Moj cilj je naslov prvaka.

Kaj vam daje glavno mero samozavesti, da bo Gorenje prvak, tako z lastnega vidika kot skozi prizmo ekipe?
Če želite v življenju nekaj narediti, morate najprej verjeti v to. Verjamem, da bomo z znanjem, selekcijo in pravimi sodelavci lahko postali prvaki. Seveda tega ne morem zagotoviti, a sem sem prišel, da bi postal prvak.

Gorenje za sabo nima dobre sezone, a ima še vedno možnost, da osvoji tako prvenstvo kot pokal. Foto: Žiga Zupan/Sportida Kakšen odnos imate z Veselinom Vujovićem?
Malo sva zamenjala položaja. Prej sem bil jaz selektor Hrvaške, on pa trener Zagreba in selektor Slovenije. Zdaj bom jaz trener močnega kluba Gorenja.

Zelo ga cenim, s Slovenijo je po dolgem času osvojil kolajno. Imava dobro komunikacijo, gotovo se bova pogovarjala o vsem, vsekakor mu želim pomagati, da bo imel čim večji izbor igralcev.

Jasno je, da ste zelo čustven trener, znate imeti tudi trdo roko?
Ko igralci malo pozabijo, kakšna je njihova vloga, obstajajo tudi druge metode. A v svojem delovanju nikoli nisem imel težav z igralci. Verjamem, da bom takšne odnose zgradil tudi v Velenju in da bomo imeli ne glede na to, da smo profesionalci, medsebojne odnose na najvišji mogoči ravni. Cilj je, da v svojem poslu uživamo. Iz tega črpam optimizem, obožujem svoje delo. Upam, da bom to prenesel tudi na igralce.

Vas bomo tudi v Velenju na tekmah videvali v elegantni obleki in kravati?
Ne vem, z vodstvom kluba se moram pogovoriti o pravilih. Vsekakor upam, da bo tako. Neizmerno spoštujem rokomet. Ko greste v nedeljo k maši, si nadenete nekaj najbolj svečanega. Zame je rokometna tekma nekaj svečanega in lepega. Za to se borim šest dni, sedmi dan pa pridem na parket. Želim, da se počutim lepo, urejeno in da uživam v sadovih dela, ki sem ga opravil med tednom.

Babić upa, da bo ponovil uspeh iz Belorusije, kjer je osvojil naslov z Brestom. Foto: Reuters
Zelo ste verni. Veliko vam pomeni romarsko središče v Medžugorju. Se boste pri nas odpravili na Brezje?
Gotovo bom šel. Poskušam prakticirati vero, ki govori o tem, da moraš biti dober človek. Vera mi pomaga, da sem boljši. Rad imam Medžugorje, Marijo, Jezusa in ljudi.

Igrišče se v športnem smislu velikokrat zdi kot gladiatorska arena. Kako živeti vero na igrišču in ob njem?
Težko, a vselej si lahko človek, z moralo in vrednotami. Ne glede na katerikoli položaj. Če igralec leži na tleh, ga seveda ne pohodite, ampak mu pomagate vstati. To ne pomeni, da zanikate krivdo, da se je na tleh znašel zaradi vas. Po mojih izkušnjah so vrhunski športniki tudi zelo dobre osebe. Skromni ljudje, ki so se marsičemu odrekli. Bog jim je dal talent, oni pa so ga razvili. Vera lahko športniku le pomaga, da bo še boljši, preprostejši, skromnejši.