Branko Tamše po 25 letih iz Gorenja: Trener in človek

Štiriintridesetletni Branko Tamše, ki ga odlikuje izjemna predanost rokometu, samostojno vodi Gorenje od januarja 2010. Dotlej je bil leto in pol, od konca igralske kariere, pomočnik tedanjega trenerja Ivice Obrvana. Z mlajšimi selekcijami je žel uspehe še v času aktivne kariere. Marsikoga je presenetilo, da državni prvak menja trenerja, ko je na vrhu lestvice z enim porazom v državnem prvenstvu. Tamše bi seveda najraje ostal trener v domačem mestu, v klubu, kjer je preživel četrt stoletja, a pravi, da ponudbe niti ni dobil. Najbolj je ponosen na igralce, ki so pod njegovo roko napredovali, in na skrbno stkane odnose z njimi. Ponudbe ima, a o njih ne želi razpravljati.

Ste zelo razočarani, ker Gorenje ne bo podaljšalo pogodbe z vami? Vedel sem, da bo enkrat prišel ta dan, ampak nisem si mislil, da bo to prišlo ob uspehih. Navsezadnje smo v zadnjih dveh sezonah do danes zabeležili en poraz in en neodločen izid ter 51 zmag v državnem prvenstvu. Moj telefon je vroč, ljudje kličejo, so začudeni, ampak tak je šport, gre za legitimno odločitev kluba. Jaz to spoštujem, razumem. Gotovo si nisem želel, da pride do tega. V glavi sem že imel vizijo za prihodnjo sezono za igralce, ki prihajajo. Želel sem si izziva, da bi spet ustvaril perspektivne igralce, ki so nekaj že pokazali, morajo pa še več, da bi šli po poti večine predhodnikov, ki odhajajo v tujino. Vesel sem, da sem bil njihov trener in jim tudi sam nekaj dal. Gotovo mi ni vseeno, a takšna sta šport in življenje. To je korak, ki mi bo spremenil življenje. Upam, da na bolje. Želja je iti korak naprej. Upam, da bom lahko nadaljeval s tem, kar me najbolj veseli v življenju – se ukvarjati z igralci, jih brusiti, iti z njimi čez vse čeri in lepe stvari. To je moje življenje, ki si ga želim tudi v prihodnje.

Se je klub z vami sploh pogovarjal o prihodnjem sodelovanju? Ste dobili ponudbo? Še pred novim letom sem si želel pogovorov s predsednikom in direktorjem. Novembra so se ti na mojo željo zgodili. Klubskemu vodstvu sem dejal, da tudi če ne želijo podaljšati sodelovanja, naj mi to povejo. Gre za njihovo legitimno pravico. Odločitev bi sprejel z da ali ne, povsem mirno. Takšne stvari so v športu povsem normalne. Imel bi tudi več manevrskega prostora za iskanje novega kluba. Tedaj mi klub ni ponudil konkretnih pogojev oziroma pogodbe, da bi se lahko pogajali. Rečeno mi je bilo, da počakajmo še nekaj mesecev. Pred nekaj dnevi se je zgodil sestanek, na katerem so mi povedali, da pogodbe ne mislijo več podaljšati. To sem profesionalno sprejel, drugo veste. Da sem zavrnil zmanjšanje pogodbe, ne drži.

Imate ža kakšne ponudbe? Določene stike sem imel že prej, ampak bil sem profesionalen, maksimalno opravljal svoje delo, bil zavezan Gorenju. Odbijal sem takšne in drugačne ponudbe, ker nisem človek, ki bi sedel na dveh stolih oziroma lovil nekaj na strehi, če imam nekaj v roki. Zdaj je napočil trenutek za iskanje kluba. Obstajajo določeni stiki, ampak dokler pogodba ne bo podpisana, ni še nič gotovega. Intenzivno se dela, imam tudi določene posrednike. Tudi drugi klubi in ljudje, ki se ukvarjajo z rokometom, so v meni prepoznali določene kakovosti, tako da stiki obstajajo.

Lahko izdate državo? Ne, v igri je veliko držav. Nesmiselno in brezpredmetno je govoriti o tem, dokler ni podpisa.

Na kaj ste najbolj ponosni v več kot treh letih samostojnega vodenja Gorenja? Prvega januarja 2010, ko sem čez noč, nepričakovano dobil priložnost, da sedem na Gorenjevo klop (prej je bil pomočnik Ivici Obrvanu, op. a.), odločitev ni bila lahka. A sprejel sem jo takoj, saj sem vedel, da je to priložnost, ki se morda pokaže enkrat v življenju. Skočil sem na ta vlak, čeprav je bilo to obdobje zanimivo, pestro, razburkano v vseh pogledih. A v rezultatskem smislu smo naredili izredno veliko. Vpisali smo se na evropski zemljevid. Osvojili smo dva naslova državnega prvaka (vštevši obdobje, ko je bil še pomočnik trenerja, op. a.), osvojili tri superpokale, manjka nam le pokalna lovorika. Pod mojim vodstvom smo dvakrat igrali v ligi prvakov in dvakrat prišli iz skupine v osmino finala. Še vedno smo v igri tudi v tej sezoni. Izjemno veliko igralcev, tudi megazvezdnikov, je šlo skozi moje roke, česar sem zelo vesel. Kot tudi tega, da smo z rezultati prepoznavnost kluba dvignili na zelo visoko raven. Mladi igralci, ki so v prejšnjih letih brez razmišljanja odhajali v Celje, so dobro razmislili in kar po vrsti prihajali v Velenje in tu nadgradili kariero v vseh pogledih. Tudi skozi naš klub so našli pot v svet. Izjemno veliko igralcev, ki so se udejstvovali pri nas, je našlo pot v reprezentance. Razne, ne le v slovensko. To veseli. Zame je največji uspeh, da me pokličejo nekdanji igralci, vprašajo, kako je, v prostem času se dobimo na kavi, kosilu. To mi zelo veliko pomeni. Ne le da si trener, ampak tudi človek, kar je v tem času izredno pomembno. Po eni strani sem bil žalosten zaradi igralcev, ki odhajajo, po drugi pa vesel, ker sem videl, da je to prava pot. Želim si, da bi zgodbo skupaj zaključili uspešno, čeprav se zavedam, da ne bo lahko. Glave so polne, vroče, a mi bomo delali maksimalno. Imamo veliko težav s poškodbami, a nič ne de. Do konca se bom z ekipo držal tistega, kar smo delali najbolje. Upam, da nam bo uspelo in da se bomo razšli kot gospodje, kar mi pomeni največ. Vesel sem, da sem dobil možnost delati v takšnem klubu. Navsezadnje gre za moj klub, v katerem sem prebil vse življenje, od devetega leta naprej. Kot igralec, pomočnik trenerja, trener. Uspešen sem bil tudi kot trener mlajših selekcij, tudi od tam je prišlo nekaj igralcev, ki so zdaj že v prvih vrstah. To je tisto, kar človeka veseli, ko se ozre nazaj. Shranil bom lepe spomine, a šteje le tisto, kar bo. Z vsakim dnem se bom učil kot do zdaj. Tudi iz te izkušnje, da sem dobil iz kluba informacijo, da ne želi podaljšati pogodbe, se bom nekaj naučil. Čeprav je to slaba novica. A z vsako izkušnjo bom bogatejši. To je edina pot, da bom še boljši v svojem poklicu.