"Poškodba mi je odprla oči in me postavila na realna tla" #intervju

Štiriintridesetletni David Špiler bo svetovno rokometno prvenstvo tokrat spremljal kot gledalec pred televizijskimi zasloni. Kaj napoveduje slovenski izbrani vrsti, kako ga je spremenila poškodba in udarila "brca" iz beloruskega kluba, kako doživlja Hrvaško, kjer si je ustvaril družino, in kako si predstavlja svojo prihodnost?

Štiriintridesetletni David Špiler si je na Hrvaškem ustvaril družino, rokometne ambicije pa trenutno udejanja v klubu Nexe iz Našic.

Štiriintridesetletni David Špiler si je na Hrvaškem ustvaril družino, rokometne ambicije pa trenutno udejanja v klubu Nexe iz Našic.

David Špiler, dolga leta stalnica slovenske rokometne reprezentance (v slovenskem dresu je zbral 134 nastopov), bo nastop pomlajene reprezentance na svetovnem prvenstvu v Franciji, pospremil prek televizijskih zaslonov. "Že pred olimpijskimi igrami v Riu de Janeiru nisem bil predviden za nobeno kombinacijo, nastopu na svetovnem prvenstvu pa nisem bil niti blizu," priznava 34-letni rokometaš iz Križev pri Tržiču, ki v letošnji sezoni brani barve hrvaškega podprvaka Nexe iz Našic.

V zadnjih dveh sezonah, ki ju je zaradi poškodbe rame prebil oddaljen od profesionalnega rokometnega sveta, a s srcem in glavo nenehno pri rokometni žogi, se je naučil in zavedel marsičesa. Tudi tega, da je življenje minljivo in da športna kariera ne bo trajala večno.

Dve leti, ki ju je zaradi poškodbe rame preživel daleč od rokometnega sveta, sta ga postavili na realna tla in spodbudili intenzivno razmišljanje o prihodnosti. Dve leti, ki ju je zaradi poškodbe rame preživel daleč od rokometnega sveta, sta ga postavili na realna tla in spodbudili intenzivno razmišljanje o prihodnosti. Foto: Vid Ponikvar


Ne prezrite:

-> Vse o SP v rokometu
-> Sobotni intervju: Blaž Janc: Lovijo ga najboljši klubi, on pa še vedno z veseljem dela v vinogradu
-> Razkrivamo otroške skrivnosti Vida Kavtičnika


David, Slovenci v tujini običajno zamenjajo telefonsko številko, vi pa vztrajate pri isti, kot na začetku vaše kariere.

Da, to je ena od redkih stalnic v mojem življenju (smeh).

Vaši kolegi iz rokometne reprezentance so trenutno v Franciji, kjer jih že v četrtek proti reprezentanci Angole čaka prva tekma v sklopu svetovnega prvenstva v rokometu. Ste v stikih z njimi?

Ne, zadnje čase ne. Nazadnje smo se srečali v Zrečah tik pred olimpijskimi igrami v Braziliji, ki so bile moj glavni cilj. Želel sem si biti del reprezentance in priznam, da sem bil razočaran, ker nisem dobil niti priložnosti, da se poskušam približati ekipi. Selektorjeva odločitev je bila povsem drugačna. Nisem se pojavil v prav nobeni kombinaciji, kar je pomenilo, da sem se precej na hitro moral posloviti od reprezentance. Še vedno pa sem v stikih z Vidom Kavtičnikom in nekaterimi drugimi fanti.

Z Vidom Kavtičnikom sta stalno v stikih, Z Vidom Kavtičnikom sta stalno v stikih, Foto: Vid Ponikvar

Zaprta vrata reprezentance so bila za vas najbrž precej močan udarec.

Seveda. Kadar slišim slovensko himno, me spomin še vedno popelje nazaj v čase, ko sem igral za reprezentanco. Zaradi poškodbe sem najprej ostal brez kluba (Beloruski rokometni klub Meškov Brest se ga je poleti 2015 odkrižal zaradi poškodbe. Špiler je del rehabilitacije opravljal v Zagrebu, kar so v klubu prikazali kot neupravičeno odsotnost, op. a.), in to kljub temu, da me je do izteka pogodbe ločilo še leto in pol, in jih nato še iz reprezentance dobil po nosu. Ni bilo lahko.

Za mano sta dve zelo težki sezoni, saj sem izpadel iz vseh kombinacij rokometnega sveta. Zdaj se počasi vračam. S tem sem se sprijaznil in grem naprej.

Špiler je bil eden od najbolj raznovrstnih igralcev slovenske rokometne reprezentance. Špiler je bil eden od najbolj raznovrstnih igralcev slovenske rokometne reprezentance. Foto: Vid Ponikvar

Kako ste se spoprijeli s temi občutki? Ste se znali sami postaviti na noge?

Razen žene in družine ni bilo nikogar, ki bi mi stal ob strani. Po operaciji rame, ki je v rokometnem svetu verjetno ena od najtežjih poškodb, mi je pri pripravi pomagal osebni trener. Brez njega moja vrnitev ne bi bila mogoča. Še posebej zato, ker sem bil brez kluba. Z njim sem res ogromno treniral. Pol leta sem bil dvakrat na dan v fitnesu in v preostalih trenažnih postopkih.

Trenerja ste verjetno financirali sami?

Da.

V kakšnih odnosih ste trenutno z nekdanjim beloruskim delodajalcem?  

Zadeva je še vedno na sodišču, vendar dvomim, da se bo pozitivno razpletla. Rokometni svet na žalost takšne stvari dopušča. Ne glede na to, da klub Meškov Brest igra v ligi prvakov in da so me brez kakršnegakoli razloga vrgli na cesto.

Poškodba in prisilno slovo iz beloruskega kluba sta mu odprla oči. "Vsi te trepljajo po rami, ko pa nekoga potrebuješ, tam ni nikogar." Poškodba in prisilno slovo iz beloruskega kluba sta mu odprla oči. "Vsi te trepljajo po rami, ko pa nekoga potrebuješ, tam ni nikogar." Foto: Vid Ponikvar

"Po poškodbi sem bil prepuščen samemu sebi." "Po poškodbi sem bil prepuščen samemu sebi." Foto: Vid Ponikvar

Očitno je del rokometa tudi to, da ne ščiti igralcev. Da jim več pomeni dobiček. To se dogaja in se bo očitno še nekaj časa. Nihče od rokometne zveze se ni postavil zame, niti ni tega poskušal. Prepuščen sem bil samemu sebi.

Lahko bi rekel, da sem s tem že okusil kruto stran športa. Vsi te trepljajo po rami, ko pa nekoga potrebuješ, tam ni nikogar. Seveda v tem nisem edini, to se v športu pogosto dogaja.


Ne prezrite:
-> Intervju z Žanom Koširjem: En dan si, drug dan te ni


"Še vedno imam rad rokomet in nisem rekel zadnje besede." "Še vedno imam rad rokomet in nisem rekel zadnje besede." Foto: Vid Ponikvar

Kljub vsemu vam je uspelo v vsem tem poiskati svetlo točko, ki vas je gnala k vrnitvi na parket. Kaj vas je neslo naprej?

Predvsem volja. Že od nekdaj govorim, da bom rokomet igral tako dolgo, dokler bom imel voljo oziroma mi bo služilo zdravje. Za zdaj imam oboje. Še vedno imam rad rokomet in nisem še rekel zadnje besede.

Lani ste podpisali pogodbo s hrvaškim podprvakom Nexe iz Našic, že pred tem pa ste dodobra okusili hrvaški rokometni svet (Zagreb, Metalac). Kakšni navijači so Hrvatje? Znajo pričarati pravo vzdušje?

Špiler z ekipo Nexe Špiler z ekipo Nexe Hrvati so izjemni navijači. Žal mi je, da je vzdušje, kakršno je nekdaj vladalo na tekmah v Sloveniji, izginilo. Slovenija je bila pred desetletjem brez dvoma eno od najbolj rokometnih območij. Danes je precej drugače. Celjska dvorana, ki je nekdaj pokala po šivih, danes sameva. Ne vem, kaj se dogaja po drugih mestih. 

V tej zgodbi so nas Hrvati pošteno prehiteli. Naša dvorana (športna dvorana kralja Tomislava v Našicah, op. a.) je vedno polna, enako velja tudi za zagrebško Areno, ki sprejme več kot 15 tisoč gledalcev. Na tekmah lige prvakov je vedno polna. Verjetno je podobno samo v Nemčiji.

Rokomet je na Hrvaškem po priljubljenosti takoj za nogometom in to se opazi. Še vedno me prepoznavajo povsod in to se mi zdi kar zanimivo.

Dveinpolletni sin Neron razume slovensko, hrvaško in angleško. Dveinpolletni sin Neron razume slovensko, hrvaško in angleško. Foto: Osebni arhiv

Kot rečeno, že nekaj let živite na Hrvaškem. Hrvaški jezik kot glavni način komuniciranja je za vas verjetno že stalnica. Kako se sporazumevate doma?

Z ženo se pogovarjava hrvaško, s sinom Neronom pa slovensko. Zdaj ima dve leti in pol in razume slovensko in hrvaško, pa tudi angleščina mu ni tuja. Mislim, da se je je sproti naučil s televizije. Govori še ne, čeblja pa po svoje. Tudi šteje po angleško.

Že prej ste opisali kalvarijo, skozi kakršno ste se prebijali po poškodbi. Kakšen je torej rokometni kruh? Bolj tanek, predvidevam?

Da, bolj je podoben prepečencu.

V zadnjih dveh letih ste verjetno že razmišljali o življenju po karieri?

Da, precej intenzivno. Poškodba mi je odprla oči in me postavila na realna tla. Rokometni kruh je, vsaj dokler igraš rokomet, super, ko pa je športne kariere enkrat konec, je res hitro vsega konec.

Vsi mislimo, da smo nedotakljivi, in dokler smo zdravi, nihče ne ceni zdravja. Mislim, da smo si pri tem podobni in tudi jaz nisem izjema.  

David Špiler Foto: Urban Urbanc/Sportida

Dve leti sem bil brez prihodkov in to je terjalo svoj davek. Edina pozitivna stvar v vsem tem je, da smo bili kot družina ves ta čas lahko skupaj. Žena, ki je prej delala kot PR-menedžer v telekomunikacijah, je pustila službo, da bi lahko bili skupaj, potem pa se ni zaposlila nazaj, niti si sam nisem poiskal službe, saj nismo vedeli, kako dolgo bom še brez kluba. Čakali smo, kaj bo ...

Takrat sem se moral kar precej na hitro sprijazniti s tem, da se moja kariera izteka. Ni je še konec, se pa lahko hitro izteče.

Če sem povsem iskren, če staknem še eno poškodbo, ne vem, ali bom zmogel toliko energije, da se vrnem na vrhunsko raven.

Energije imam sicer dovolj za vsaj še nekaj let, a dejstvo je, da nikoli ne veš, kaj ti ponuja narava oziroma kaj ti prinaša prihodnost.

Kar na hitro sem se moral vreči v poslovne vode.

Ste lahko bolj konkretni?

Za zdaj še ne, ker so stvari še bolj v začetni fazi. Pred leti sem imel v Sloveniji trgovino (Špiler je bil zastopnik znamke Björn Borg, op. a.), ki pa ni povsem zaživela. Tam bi moral biti stalno prisoten, a nisem imel časa. Trudim se, da po koncu kariere ne bom spet doživel šoka, kot sem ga ob poškodbi.

David Špiler Foto: Osebni arhiv

Koliko sta vas ti dve leti spremenili osebnostno? Ste morda manj zaupljivi, kot ste bili prej?

Po eni strani sem res bolj previden, nisem pa manj zaupljiv.

Zakaj bi me spremenilo teh nekaj odstotkov pokvarjenih ljudi? Ne morejo me. Jaz sem, kar sem, in ljudem zaupam.

Morda jih bom še kdaj dobil po nosu, ampak tako je. Vem, komu lahko iz dna srca zaupam, in tudi jim, seveda pa je v poslu zgodba precej drugačna. Tam se ne dela na zaupanje, posel je posel. Ko pride v igro denar, se ljudje spremenijo.

V trenerske vode pa vas ne vleče?

Zelo rad delam z otroki, rokometna smetana pa me ne zanima. Pri tem ne želim imeti svojih prstov, ne želim si delati tako, kot oni. Za zdaj me trenersko delo ne zanima, tudi selitev po svetu imam trenutno dovolj. Morda v kakšni drugi funkciji, kot profesionalni trener pa se ne vidim.

Omenili ste številne selitve za rokometnim kruhom. Kje ste se najbolje znašli?

V Zagrebu, sem pa se imel povsod lepo, povsod sem si našel svoj krog prijateljev. Mislim, da se mi je vse zgodilo v pravem trenutku. Nič ne bi zamenjal, je pa Zagreb kraj, ki me je najbolj zaznamoval. Od tu sta žena in otrok.

David Špiler SP Katar Foto: Slavko Kolar

Kako so vas sprejeli Hrvati? Kako ste sami okusili hrvaško-slovenske odnose, ki se jih velikokrat predstavlja kot zelo občutljive?

Mislim, da je takšne odnose ustvarila politika in da z resničnostjo nimajo nobene zveze. S Hrvati imam odlične odnose in same dobre izkušnje. Športnike zelo spoštujejo, ni pomembno, od kod prihajamo.

Če smo začeli s svetovnim prvenstvom, predlagam, da še končamo z njim. Kakšno pot napovedujete slovenski reprezentanci, ki bo v Franciji nastopila v pomlajeni obliki?

Ne vem, kako dihajo, ker me ni bilo zraven, verjamem pa, da je to ekipa, ki lahko preseneti vsakogar. Če imajo konstanto za prvenstvo, bomo še videli. Vemo, da mlade ekipe lahko zelo nihajo, videli bomo, kako bo selektor Veselin Vujović to znal uskladiti.

Slovenija je vedno imela in vedno bo imela ekipo, ki lahko preseneti vsakogar in lahko poseže po vrhunskem rezultatu. Prvenstva se že veselim.

Rokometna reprezentanca, ki bo na svetovnem prvenstvu v Franciji zastopala slovenske barve. Rokometna reprezentanca, ki bo na svetovnem prvenstvu v Franciji zastopala slovenske barve. Foto: Slavko Kolar

Slovenska rokometna reprezentanca bo nastopila na svetovnem prvenstvu v Franciji, ki bo med 11. in 29. januarjem 2017. Igrala bo v skupini, ki jo gosti Metz, skupaj z Angolo, ta tekma bo 12. januarja, Islandijo, Makedonijo, Tunizijo in Španijo. V osmino finala napredujejo po štiri reprezentance iz vsake skupine.

Sorodne vsebine

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano