Žan Košir spoznava na lastni koži: En dan si, naslednji dan te ni #intervju

Potem ko je v sezoni 2014/2015 osvojil tri kristalne globuse in s tem nadgradil predhodno zimo s srebrno in bronasto olimpijsko kolajno, ga je izdalo zdravje. Težave s hrbtom so postale sestavni del življenja in nič ne kaže, da bi se jih 32-letni Žan Košir lahko kaj kmalu znebil. Postopoma se poslavlja od vrhunskega športa, čeprav popkovine z njim vsaj do olimpijskih iger 2018 v Južni Koreji nikakor ne želi pretrgati.

V sobotnem intervjuju smo se dotaknili njegovih zdravstvenih težav, psihičnega nemira, ki se ga polašča od konca predlanske, zanj najbolj zmagoslavne sezone, in korakov, ki jih namerava prehoditi do točke, ko bo prestopil v povsem drugačno življenje: življenje običajnega smrtnika.

Obnovitev poškodbe, ki vam povzroča bolečine v ledvenem predelu hrbtenice, tudi po letu in pol ostaja brez natančne diagnoze. S kakšnimi odgovori so vam v zadnjem letu sploh postregli zdravniki?

Zdravniki so zelo pametni ljudje. Ko nimajo odgovora na vprašanje, raje molčijo. Sicer pa dobivam podobne odgovore: češ, da še niso naleteli na pacienta s tako težavo pri tej starosti in da je težko definirati vzrok bolečin.

Večinoma gre za zdravnike, ki pregledujejo ljudi z bolj običajnimi težavami, zato sem se v zvezi z zdravljenjem obrnil tudi na panožno zvezo in se pozanimal, ali bi lahko sredstva, ki so mi namenjena v letošnji sezoni, porabil za pregled pri zdravnikih v tujini. Odpravili so me z odgovorom, da do tega nisem upravičen.

Rad bi opravil pregled pri zdravniku, ki ima izkušnje s težavami, ki so podobne mojim. Ki na primer pri svojem delu obravnava hokejiste ali pa igralce ameriškega nogometa, kjer se športniki s podobnimi poškodbami ubadajo na dnevni ravni.

Mislim, da bi v svetu športa institucije morale med seboj bolje sodelovati. Da bi na primer Smučarska zveza Slovenija in Olimpijski komite Slovenije morala znati svetovati, na koga se športniki lahko obrnemo, ter to finančno podpreti.

Košir si želi o svojih težavah s hrbtenico pridobiti še mnenje tujih zdravnikov.

V kakšnih stikih ste z vodstvom panoge za deskanje pri SZS?

Meseca maja sem jih vprašal, ali od mene v tej sezoni kaj pričakujejo oziroma katere informacije potrebujejo. Na moje pozive se nam je uspelo sestati v začetku oktobra, konkretnega napredka pa za zdaj nismo dosegli. Vendar nisem izgubil upanja, pogajamo se, usklajujemo.

Direktor zveze sicer ima nekaj idej in ostajava v stikih, vsi preostali pa zame nimajo veliko časa. Čas imajo zgolj za tekmovalce, ki so aktivni, vsi preostali smo nepomembni, nenujni.

Če si poškodovan, ostaneš brez vsakršnih pogajalskih izhodišč.

Opažate, da se je njihov odnos do vas od pomladi 2015, ko se je začelo govoriti, da se spopadate z zdravstvenimi težavami, do vas spremenil?

Že pred tem je bilo enako. Ob mojih uspehih mi je le redkokdo iz panoge čestital in me pogledal v oči. Bolj kot ne so se me izogibali. Nekaj finančne nagrade mi je po pravilniku pripadlo, kar pa zadeva zvezo, se ljudje na položajih tako hitro menjajo, da je odnos zelo odvisen od trenutnega vodstva.

Nekateri se raje pojavljajo v bližini uspešnih, drugi malo manj. Mislim, da se je v moji karieri na tem položaju zamenjalo že šest direktorjev. Z vsakim sem se osebno spoznal. Eno bolj leporečijo, drugi pa so bolj realni.

Na lastni koži sem okusil, da te, ko si uspešen, obkroža zelo veliko ljudi, tudi takih, ki imajo določen vpliv, vedno pa se konča enako: nihče nima časa in nihče ne more pomagati. Precej čudno je vse skupaj.

Najprej si vesel, da poznaš vse športne funkcionarje, ki v Sloveniji pomagajo športu, sčasoma pa ugotoviš, da so skoraj vsi brez vpliva. Da je ta vpliv bolj kot ne navidezen.

Seveda vseh ljudi ne morem in ne želim metati v isti koš. Govorim na splošno. Sicer pa me vse, kar se dogaja, ne preseneča in ne šokira. Tako je tudi na preostalih področjih.

Verjame, da so njegove zdravstvene težave rešljive in da je trenutno v obdobju, ko si je vzel zalet, da bo lahko skočil še dlje.

Težko je verjeti, da vse skupaj za vas ni šok. Kot da en dan si, naslednji dan pa te ni. Mislite, da vas je po svoje utrdila že poškodba iz leta 2009, ko vas je marsikdo že odpisal?

Leta 2009 je bilo vse skupaj precej lažje, saj se je moje zdravstveno stanje po rehabilitaciji postopoma izboljševalo. Zdaj pa se to dogaja zelo počasi, čeprav so slike magnetne resonance danes zelo podobne tistim izpred sedmih let.

Kako sami vidite svoje zdravstveno stanje? Kot brezupno ali vseeno verjamete v izboljšanje?

Osebno mislim, da moje zdravstvene težave niso nerešljive. Morda je težava le v tem, da ta trenutek nimamo dovolj strokovnjakov, ki bi vedeli, kako ukrepati. Hrbtenica je občutljiva zadeva in nihče ne želi drezati vanjo. Saj veste, kako pravijo, ne drezaj v leva, ko spi.

Verjetno si mislijo: Dokler fant še lahko kolikor toliko stoji na nogah, ga raje pustimo. Če mu bomo kaj premaknili, bo samo še slabše. Tako si sam to predstavljam.

Lansko sezono ste izpustili, pogrešali vas bomo tudi na začetku letošnje, potem se boste odločali sproti. Je to že čas, ko začenjate vleči črto pod športno kariero? Kako se lotevate prehoda iz vrhunskega športa v civilno življenje?

Še vedno sem profesionalni športnik z jasnim ciljem, treniram vsakodnevno, imam urejeno prehrano in počitek. Sem pa v pozni jeseni svojega prvotnega poklica, tako da počasi odvajam glavo od vrhunskega športa in adrenalina.

V letošnji sezoni si želi nastopiti na eni ali dveh tekmah, morda celo na marčevskem svetovnem prvenstvu v Sierri Nevadi.

Kako močnega se še počutite tekmovalno?

Na lažjih terenih sem še vedno v stiku z najboljšimi, zato sem si zastavil tudi tekmovalni cilj. V letošnji sezoni si želim nastopiti na eni ali dveh tekmah, morda celo na svetovnem prvenstvu.

Ne predstavljam pa si, da bi se poslovil kar čez noč in začel hoditi v službo. Ko sem pisal diplomsko nalogo in nekaj ur na dan sedel za računalnikom, sem ugotovil, da to za zdaj še ni zame. Preprosto ne morem sedeti osem ur na mestu. Tega ni navajen noben del mojega telesa.

Saj obstajajo še druge, bolj aktivne službe.

Vem. S tem sem želel samo nakazati, da se zavedam, da ne bom mogel v nedogled živeti tako, kot sem živel do zdaj, si pa želim, da bi ta prehod izvedel čim bolj elegantno.

Kaj se vam pri tem zdi najtežje?

To, da imaš v nekem trenutku v svojih rokah tri kristalne globuse, čez nekaj mesecev pa nikogar več ne zanimaš, niti te nihče ne pokliče. Menda se govori, da nočem tekmovati in da sem si poškodbo izmislil. Včasih se mi zdi, da mi nekateri to, kar se mi dogaja, skoraj privoščijo.  

Sezono 2014/2015 je kronal s tremi kristalnimi globusi in srebrno medaljo s svetovnega prvenstva.

Ali kdaj obžalujte, da se niste poslovili na vrhuncu? Konec sezone 2014/2015, na primer, ko ste na Krvavcu proslavljali s tremi kristalnimi globusi?

Ko enkrat dosežeš tak uspeh, in to s precejšnjo lahkoto, si misliš, da lahko dosežeš še kaj več. Tako sem se takrat počutil. Mikalo me je še nekaj več. Zlato olimpijsko medaljo v Sočiju sem zgrešil za 12 stotink sekunde in to me še vedno privlači.

Je pa res, da se težavam ob prehodu v civilno življenje ne moreš izogniti. Če bi šlo vse po načrtu in bi kariero končal čez dve leti, na primer na vrhuncu kariere, bi me še vedno čakala vsaj polovica tega, kar me čaka zdaj.

Vaše težave s hrbtom so se pojavile kmalu po že omenjenem koncu sezone 2014/2015. Se vam je to zgodilo, ko ste se končno lahko sprostili, kot se to na primer dogaja zaposlenemu, ki se končno odpravi na dopust?

Predvidevam, da sem bil poškodovan že sredi sezone, vendar sem bil tako osredotočen ali pa sem si tako močno želel doseči cilj, da črnega scenarija nisem dopustil. Takoj ko sem se po koncu sezone v glavi nekoliko sprostil, je vse skupaj udarilo na plan. Telo je bilo do takrat še kompaktno, ko sem ga sprostil, pa se je vse razletelo na koščke. To je moja teorija.

Vesel sem le, da je moje telo zdržalo tako dolgo, da mi je uspelo osvojiti veliki kristalni globus. Če bi mi to spodletelo, bi se počutil še slabše, kot se.

Pravi, da bo najprej počistil pred lastnim pragom in poskušal odpraviti lastne napake, pripravljen pa je pokaditi pipo miru z vsemi, ki si tega želijo.

Česa ste se v tem letu, ko ste se oddaljili od tekmovališč, naučili?

Da materialni svet samo začasno prinese dobro počutje in ponos. Meni ne bi prav nič pomagalo, če bi danes živel v novi hiši, moja glava pa bi bila povsem drugje.

Trenutno sem osredotočen samo na to, kdaj bom spet lahko deloval tako kot prej. Drugo me sploh ne zanima in nekateri tega ne razumejo.

Ste se v najtežjem trenutku kdaj povsem oddaljili od ljudi?

Po eni strani bi bilo to bolje, a ker sem se včasih bal, da česa sam ne bom zmogel, sem želel biti v bližini ljudi, ki bi mi lahko pomagali. Želel sem biti v varnem območju. Opazil sem, da so se določeni ljudje v moji bližini pojavljali samo zaradi koristi.

Težava je tudi z motivacijo. Ugotovil sem, da sem povsem nemotiviran, če nimam visokega cilja. Zakaj bi sploh vstal iz postelje? Da bi pomil posodo? Naslednji dan pa spet enako?

Če imaš nekaj, kar te v to sili, na primer preživetje, skrb za družino, potem je to drugače, jaz imam vsaj za zdaj še vedno izbiro. Delam za svojo srečo.

Bremenijo me slabi odnosi in nepristno okolje, zato sem naprej počistil pri sebi in se začel zavedati svojih napak. Te bom v prihodnje poskušal popraviti.

Na drugi strani pa se trenutno ne oziram več na tiste, ki niso opazili moje stiske, čeprav so lahko že vrsto let moji prijatelji in znanci. Še vedno pa sem pripravljen pokaditi pipo miru z vsakim, ki si tega želi.

Spoznal je, da materialni svet samo začasno prinese dobro počutje in ponos. "Prav nič mi ne bi pomagalo, če bi danes živel v novi hiši, moja glava pa bi bila povsem drugje," pravi. Foto: STA ,

Kdaj je bilo za vas najtežje obdobje?

V zadnjem letu dni. Bolj kot ne nenehno. Ugotovil sem, da lahko to, kadar se preveč prepustim občutku, da je vse brez pomena, zelo hitro izzovem, vendar to prepoznam in se usmerim v drugo smer. Sam temu pravim učinek mini-maksi.

Ravno zadnjič sem nekje slišal, da vse življenje navkreber valimo skalo in če jo samo za trenutek spustimo, se ta skotali nazaj, hkrati pa lahko povozi še nas. Tudi sam imam večkrat tak občutek.

Čisto vse, kar sem si zamislil, je hkrati padlo v vodo. Če sem povsem iskren, preveč naenkrat, zato je bil to takrat zame šok. Če te na to stalno opominja še bolečina, potem težko splezaš iz brezna.

Prej ste omenili, da glavo počasi privajate na misel, da se vaša športna kariera izteka. Kako?

Z Olimpijskega komiteja Slovenije so nam poslali nekaj knjig v povezavi s to tematiko. Prebral sem, da je športnik edini poklic, v katerem se upokojiš dvakrat. Najprej, ko končaš športno kariero, in potem še, ko skleneš poklicno.

Na to nas nihče konkretno ne pripravlja. Tako kot sem se v športu vse moral naučiti na lastnih napakah, zdaj na lastnih napakah spoznavam sebe in delovanje sistema. Nihče ne ve, kako je, ko nam športnikom vzameš neki dražljaj, ki smo ga prej nenehno čutili.

"Čisto vse, kar sem si zamislil je hkrati padlo v vodo. Če sem povsem iskren, preveč naenkrat, zato je bil to takrat zame šok. Če te na to konstantno opominja še bolečina, potem težko splezaš iz brezna." Foto: STA ,

Hrbet je zelo občutljiva zadeva in veliko ljudi ima težavo z njim, dejstvo pa je, da vse ni povezano samo z okvaro hrbtenice. Skoznjo potekajo vsi živci in če v glavi ne čutiš občutka pripadnosti, zadovoljstva, vse skupaj zamrzne. Na mestu, kjer je hrbtenica poškodovana, čutiš še večjo bolečino.

Če imaš stvari v glavi urejene, potem je bolečina manjša. Naučil sem se ločevati bolečino, ki jo sproža poškodba, in bolečino, ki nastane zaradi razočaranja nad okoljem, odnosi in vsem preostalim.

Želel bi si biti bolj obkrožen z izkušenimi ljudmi. Pogrešam mentorja, ki bi mi znal svetovati in ki bi mi bil vedno na voljo in pri tem ne bi iskal koristi. Pravih sogovornikov v svoji družbi trenutno nimam.

Tako so na določenih položajih premalo izkušeni ali, kot rečemo, zaletavi ljudje, kot sem bil tudi sam zaletav, ko sem še verjel, da do uspeha vodi avtocesta. Šele pozneje ugotoviš, da ni tako. Včasih potrebuješ samo nekoga, ki bi te usmeril na pravo pot.

Priznam da sem v določenih trenutkih še vedno naiven. Sam se izpostavljam tveganim razmeram. Takoj ko ne čutim bolečin, se odpravim na sneg ali na kolo. Brez tega ne morem, to me dela živega.

Ste zdaj v iskanju tistega, kar bi vas po športni karieri osrečevalo tako kot deskanje?

Za zdaj sem si zadal cilj na tekmovalnem področju, a se z njim ne obremenjujem tako kot včasih, v prostem času pa seveda razmišljam tudi o prihodnosti.

Za začetek si bom doma uredil pisarno. Diplomiral sem. Možnosti imam po svoje celo preveč. Imam sedmo stopnjo izobrazbe in podpisane pogodbe s sponzorji, ki se v večini zavedajo vrednot, kot so pripadnost, zaupanje, zvestoba. Nekateri so že zdaj jasno stopili na mojo stran in so mi pripravljeni stati ob strani z možnostjo zaposlitve po karieri.

Imam nekaj idej, ki so povezane s podobnim načinom življenja, kot sem ga živel do zdaj, so pa na žalost preveč fizično zahtevne oziroma bi za njihovo izvedbo potreboval povsem zdravo telo, tako da nisem prepričan, ali so izvedljive.

Košir je promotor tržiškega turizma. Foto: Luka Rener

Kaj ste imeli v mislih?

Lahko bi se skupaj s somišljeniki ukvarjal s turizmom v smislu izvajanja vodenih tur deskanja ali kolesarjenja v Sloveniji ali tujini. Lahko bi izvajal tudi šole deskanja, a bi pri tem podobno obremenjeval svoje telo, kot bi ga na tekmovanju. To pomeni troje: da moram biti fit, pripravljen in da ne smem zboleti.

Na tem področju bi lahko dobro zaslužil in bi hkrati užival v svojem delu. Znanje imam, željo tudi, žal mi telo tega trenutno ne dopušča. Zaradi zdravja veliko možnosti pade v vodo.

Imel sem tudi nekaj ponudb za delo v trženju, vendar se bojim, da trenutno nisem sposoben vse dneve presedeti za računalnikom in biti pri tem učinkovit.

Zame bi bilo idealno, če bi bil vpleten v sistem, ki določa okvirni delovni čas, se pa zavedam, da vsaj na začetku ne bi zmogel osemurnega delovnika v kosu. Za prehodno obdobje bi bilo idealno, da polovični delovni čas opravljam zame primerno delo pri enem izmed sponzorjev, drugo polovico pa opravičim z vlogo njihovega ambasadorja.

Zavedam se, da bo konec športne poti zame težak, ob tem težko razumem, zakaj je javno mnenje tako nenaklonjeno pomoči športnikom po upokojitvi.

Nihče od nas si ne želi, da bi nam kar na lepe oči nakazovali po dva tisoč evrov na mesec, nam zgradili počitniško hišico, mi pa bi cele dneve poležavali. Želimo si samo tega, da bi nas vklopili v sistem, v katerem bi bili še naprej lahko aktivni, financ pa bi imeli ravno toliko, da bi bilo mogoče preživeti. Težko se bomo ubijali v službi nadaljnjih 20 let. Telo je iztrošeno, vsaj moje.

Po mnenju Društva športnih novinarjev Slovenije je Košir lani osvojil tretje mesto. Za Petrom Prevcem in Jakovom Fakom. Foto: STA ,

Ali spremljate dogajanje, povezano s sprejemom novega zakona o športu?

Ne, ker čutim, da je to še ena stvar, na katero nimam nobenega vpliva.

Opazil sem nekaj drugega: da športa rezultatsko skoraj ne spremljam več. Tega se nisem domislil načrtno, kar zgodilo se je. To verjetno kaže na moje razočaranje nad položajem. Prej sem redno spremljal vse rezultate, uspehi drugih so me dodatno motivirali in ne obremenjevali, danes jih ne spremljam več.

Ko opazujem druge športnike, ki so za uspeh pripravljeni storiti vse, bi jih najraje opozoril, da jih na vrhu ne čaka raj, ampak slepa ulica.

Športniki smo pravzaprav kot gradbeniki, s tem ne želim nikogar užaliti. Naše telo je na koncu tako izmučeno, polomljeno, ožuljeno in ima kratko življenjsko dobo kot njihovo.

Osebno mi nobeno delo ni pod častjo, pomembno mi je le, da bi se v okolju, kjer bi delal, dobro počutil, tudi če bi to pomenilo, da pobiram smeti.

Če bi me obkrožali nasmejani ljudje in če bi me občasno kdo pohvalil za opravljeno delo, bi ga opravljal z veseljem. Raje to, kot da bi me kdo stalno poniževal in čustveno izsiljeval.

Svojih otrok torej ne bi usmerjali v vrhunski šport?

Ne, v taki džungli, kot je v Sloveniji, ne.

Kaj ni povsod enako?

Verjetno res. No, če bi si moji otroci tega res želeli, bi jim seveda to želel omogočiti. Dobra stran je, da bi jih znal izobraziti tako, da bi se zavedali, s čim se ukvarjajo in zakaj, ker sem preživel to šolo. Naši starši so nas močno podpirali, niso pa natanko vedeli, kaj vse se dogaja v karieri športnika. Preprosto bi tudi njih kdo moral pripraviti na to. Mogoče pa bo to moje poslanstvo v prihodnje.

Po vrnitvi iz olimpijskega Sočija ga je na Brniku pričakala množica navijačev.

Vam je uspelo kaj uživati v evforiji, ki vas je vključno z ljudmi okrog vas zajela ob osvojitvi olimpijske medalje in kristalnih globusov?

Seveda sem užival, je pa dejstvo, da so užitki res kratkotrajna stvar. So kot žvečilni gumi. Na začetku ima super okus, pozneje pa se izgubi. Lahko še vedno žvečiš, ne veš pa, zakaj to počneš. Ali zato, da proizvajaš slino in zaposliš zobe, ali zato, da občutiš okus mentola ali jagode. Na kratko: nisem pričakoval, da bi trajalo dlje, kot je, bi si pa tega želel.

Res je, da bi vsak uspeh moral predstavljati odskočno desko za naprej, pri meni je bilo ravno obratno. Pripravil sem vse prave nastavke za napredek, in to na vseh področjih, a ker nisem bil fizično sposoben dohajati konkurence, so zadeve padle v vodo in se ohladile. Po takem je treba začeti na novo. 

Šport ti lahko ponudi ogromno, a bi zanj dolgoročno potreboval telo, ki bi se vsako jutro prebujalo, kot da je novo, kot se je pri 20 letih. Mislim, da sem trenutno v fazi, ko se mora telo odpočiti. Pravijo, da telo v šestih letih zamenja vse celice v našem telesu ...

Večkrat se šalim, da sem v obdobju, ko sem naredil nekaj korakov nazaj zato, da bi si vzel zalet.

Saj veste, kako je: če želiš z mesta skočiti v daljino, boš skočil samo tri metre, če si boš vzel zalet, pa še enkrat dlje. Trenutno hodim po zalet in ko se bom odločil, da stečem naprej, bom skočil dlje.

V Sočiju je osvojil srebrno in bronasto olimpijsko medaljo. V Pjongčangu leta 2018 želi zbirko dopolniti.

Cilj, ki ste si ga zadali po Sočiju, naskok na zlato olimpijsko medaljo leta 2018 v Pjongčangu, torej ostaja?

Zagotovo. Vmes sem ga sicer že odpisal, a ga ne bom več. Sem kar precej vztrajen …

Se vam kdaj zdi, da vam zmanjkuje časa?

Ne, a je res, da čas beži. V obdobju enega leta je bil moj napredek prepočasen, tega nisem navajen. Po drugi strani pa sem navajen čakanja. Na največje uspehe v svoji karieri sem moral čakati vrsto let …