Danes ima Srečko Katanec (skoraj) vse

Pred enim letom je Slovenija dokaj prepričljivo izgubila dodatne kvalifikacije za nastop na evropskem prvenstvu proti nikoli bolj premagljivi Ukrajini. Ta je potem v Franciji, kjer je izgubila vse tri tekme, prejela pet golov, dala pa niti enega, pokazala, kako dobra je.

Sledile so prijateljske tekme, v katerih je Slovenija pokazala bolj malo. Le enkrat je zmagala, dosegla je vsega en gol in doživela dva poraza v štirih tekmah. Njena podoba je bila vse prej kot spodbudna.

Ko je septembra na gostovanju v Litvi v prvi tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo 2018 v Rusiji ob polčasu zaostajala z 0:2, je bila v izgubljenem položaju. Do konca tekme se je sicer rešila in z golom v zadnji minuti prišla do izenačenja, a to zagotovo ni bila ekipa, ki bi vzbujala upanje.

Ko je prišlo oktobra do tega, da je eden izmed njenih najboljših nogometašev Kevin Kampl v sumljivih okoliščinah odpovedal sodelovanje na dveh zelo pomembnih in predvsem spektakularnih tekmah, domačih obračunih z Angleži in Slovaki, je bil Srečko Katanec praktično odpisan. Brez podpore javnosti, brez podpore medijev in, zdelo se je, brez ekipe, ki bi mu sledila.

Ko je isti mesec Aleksander Čeferin postal še predsednik Uefe in zapustil Nogometno zvezo Slovenije, je ostal še brez svojega največjega podpornika.

Slovenska reprezentanca v letu 2016

Zdaj, vsega 73 dni po hladni prhi v Vilni, ima skoraj vse. Zbral je sedem točk v naslednjih treh tekmah in v kvalifikacijah v hrbet gleda le Angliji. Nedvomnemu favoritu skupine, ki bi moral Slovencem gledati v hrbet, če bi se tekma v Ljubljani končala tako, kot bi se morala glede na vse priložnosti, ki smo jih videli. S slovensko zmago.

Za nameček se je od leta 2016 poslovil z zelo spodbudnim, sicer prijateljskim remijem na gostovanju pri Poljski. Četrtfinalistki evropskega prvenstva, ki blesti tudi v kvalifikacijah za naslednje svetovno prvenstvo. Katanec torej ima rezultat.

Ima tudi igro. Slovenski reprezentanti kombinirajo, imajo žogo v svoji posesti in dajejo vtis, da vedo, kaj delajo. Napake se sicer še vedno pojavljajo, a jih je veliko manj, kot jih je bilo v preteklosti. Ekipa je zadihala kot eno. Začela je delovati tako, kot so njeni nogometaši v preteklosti vseskozi poudarjali, da mora, a tega niso potrjevali na igrišču.

Zdi se, da je Katanec končno našel tudi ekipo, na katero stavi. Z nekaj vprašanji, a v zadnjih tekmah je postalo jasno, kdo so v njegovih očeh tisti, na katere stavi. Ni več tavanja in iskanja, kot smo ga bili vajeni v preteklosti.

Josip Iličić je končno začel dajati tisto, kar smo od njega vseskozi pričakovali. Selektor je največjemu nogometnemu virtuozu med Slovenci dal proste roke. Za zvezdnika italijanskega nogometa je po šestih letih neuspelih poskusov njega in njegovih predhodnikov Katanec le našel pravo mesto v ekipi. Podaji za dva od treh golov in še kar nekaj lepih potez so dokaz, da je tako. Končno je torej našel tudi igralca, ki odloča. Nekakšnega novega Zlatka Zahovića.

Selektor ima tudi zelo širok kader. Tekmi proti Malti in predvsem Poljski sta potrdili, da lahko računa na še kar nekaj nogometašev, ki do zdaj niso bili v ospredju. Ne samo to. Kdo izmed njih bi lahko morda z odra celo zrinil katerega izmed prvokategornikov. O tem ni dvoma. Če ne takoj, pa prav gotovo zelo kmalu.

Katanec ima po novem tudi podporo javnosti, kar je razumljivo, in lahko dela v miru. Njegove roke so spet zlate. Žoga se od vratnice namesto v kot spet odbija v nasprotnikov gol.

Selektor ima danes vse. Skoraj vse.

Zakaj Slovenija ne sme obrniti hrbta Kevinu Kamplu

Česa nima? Na devetih tekmah v letošnjem letu je Slovenija dosegla vsega šest golov. Prav gotovo nima golgeterja. Nekoga, ki bi gole zabijal v nizu. Milivoje Novaković je bil tak v preteklosti, zdaj ni več. Njegovi časi so verjetno mimo.

Roman Bezjak v klubu ne igra na položaju napadalca. Morda bi to lahko bil Robert Berić, a ima veliko težav s poškodbami. Pa tudi sicer sta Bezjak in Berić napadalca, ki nista prava golgeterja. Veliko naredita za ekipo, a ne dajeta vtisa, da bi lahko na eni tekmi zabila dva, tri, morda celo štiri gole.

Tak deluje Andraž Šporar, ki pa v očeh selektorja vsaj za zdaj ne uživa prevelikega zaupanja. Kdo ve, morda bo v prihodnosti drugače. Je še zelo mlad.

Katanec se bo prav gotovo moral pozabavati tudi z vprašanjem, komu zaupati ob avt liniji v obrambi. Pravega para bočnih branilcev še ni našel.

Predvsem pa bo moral najti rešitev v primeru Kampl. Z njim se bo moral sestati in skupaj z njim poskrbeti, da se bo vrnil v reprezentanco. Toni, ki prihajajo z vseh strani, zvenijo spravljivo.

Do marca prihodnje leto, ko se bo zgodba nadaljevala, imata oba na voljo veliko časa. Bilo bi škoda, če bi Slovenija izgubila tako dobrega nogometaša. Toliko bolj zato, ker se zdi, da je morda prav on, če bo igral tako, kot zna, tisti manjkajoči delček, ki bo naredil Slovenijo še boljšo. Iličić jo že je, zdaj je na vrsti Kampl.

Pa še nekaj. Slovenija in z njo tudi selektor ne sme zaspati na uspehih, ki jih je dosegla v zadnjem času. Stvari se v nogometu spreminjajo zelo hitro. Zadnji tedni v slovenskem reprezentančnem nogometu so dokaz, da je res tako.