Šesti scenarij za Jean-Clauda Junckerja

Če Sloveniji lahko očitamo, da se preveč ukvarja s preteklostjo, lahko Evropi očitamo, da se preveč ukvarja s prihodnostjo. Oboje gre na račun sedanjosti, v kateri ljudje od politike pričakujejo odločanje in ukrepanje.

Junckerjevih pet scenarijev se pojavlja v kontekstu težav, s katerimi se spoprijemamo v Evropi: evrska kriza, migrantska kriza in evroskepticizem. Vsi trije imajo možnost, da razbijejo ali močno razrahljajo Unijo. In potem so tu izzivi, za katere bi bilo dobro imeti rešitve: digitalne tehnologije, demografski razvoj, podnebne spremembe, sosedstvo in geopolitični trendi. Predlagane scenarije je treba ocenjevati po tem, kako dobro odgovarjajo na izzive.

1) Projekt teče dalje

Po prvem scenariju se EU postopno reformira, kot se je namenila. Scenarij se bere prav lepo, težava, ki jo vidijo pisci, je v tem, da je postopek odločanja počasen, neučinkovit in zapleten. EU ne izpolnjuje nekaterih pričakovanj državljanov. Da je prvo vzrok za drugo, napišejo med vrsticami.

Je pa to izhodiščni scenarij in razkrije, kje pisci dejansko vidijo izzive. Bruselj nima moči, da bi izpolnjeval pričakovanja državljanov. Preostali scenariji težavo rešujejo na edina mogoča načina: ali zniževanje pričakovanj ali pa povečevanje pristojnosti.

Junckerjevih pet scenarijev se pojavlja v kontekstu težav, s katerimi se spoprijemamo v Evropi: evrska kriza, migrantska kriza in evroskepticizem. Junckerjevih pet scenarijev se pojavlja v kontekstu težav, s katerimi se spoprijemamo v Evropi: evrska kriza, migrantska kriza in evroskepticizem. Foto: Reuters

2) Manj Evrope

Drugi scenarij predvideva, da od EU – ki se o ničemer drugem ne more dogovoriti – ostane samo skupni trg. Meni se to sploh ne zdi tako malo. Tule (vir) sem pojasnil, zakaj je skupni trg zadostna osnova za meddržavne federacije.

V shemi petih scenarijev ima ta vlogo grdega račka, saj pisci strašijo, da bi se ob odsotnosti skupnih potrošniških, okoljskih, socialnih in davčnih standardov začela "dirka proti dnu", torej kdo bo proizvajal poceni, tudi za ceno omenjenih standardov.

Velja spomniti, da po tej logiki "dirko proti dnu" lahko preprečimo samo tako, da omejimo tudi svobodo svetovnih trgov. To pomeni, da mora, če je ta scenarij slab, pri vseh preostalih Evropa pritegniti Donaldu Trumpu pri omejevanju svobode svetovne trgovine.


Zadnje kolumne Žige Turka:

-> Medijska krajina naših in vaših
-> Slovenska medijska krajina

-> Pravica do gajbice
-> Ko ostanejo samo še fake-news*


3) Evropa več hitrosti

Tretji scenarij govori o tem, da se članice, ki se želijo tesneje povezati, tesneje povežejo na določenem področju. Npr. na področju obrambe, raziskav in razvoja, reševanja na morju …

Slon v sobi je evroobmočje, kjer tesnejše sodelovanje ni možnost, ampak nujnost. Tako sodelovanje postane sitno, ko bi nemški davkoplačevalci plačevali za npr. slovensko šolstvo. Kar seveda pomeni, da bi Nemci lahko kaj rekli o tem, ali naj imamo šolo v Osilnici za dva učenca ali ne. V Nemce se lažje vživimo ob premisleku, ali bi Slovenci plačevali npr. za ciprsko bančno luknjo. Še za plačevanje zablod, ki so jih zagrešili naši rojaki, med ljudstvom ni več pravega razumevanja.

Znotraj enega naroda smo namreč še nekako solidarni. Že znotraj "bratskih" narodov SFRJ so se stvari zapletale. Kako vsaj bratskost ustvariti med Nizozemci in Grki, ni čisto jasno. Del odgovora je demokracija. Daje pokritje za to, da se denar enim jemlje, drugim pa daje. Demo-kracija funkcionira v okviru enega ljudstva – demosa –, ne pa v okviru več ljudstev. Večnacionalne demokracije do zdaj nikjer niso delovale. V tem je utopičnost scenarija, ki je Bruslju sicer najljubši.

4) Manj Evrope, pa tiste več

EU se osredotoči na nekaj pomembnih nalog, a tiste opravlja dobro. Seveda se bo težko dogovoriti, katere so tiste naloge. Tudi Sloveniji bi moral biti scenarij všeč, saj predvideva, da bi države lahko same odločale, komu bodo dajale državno pomoč. Tako bomo lahko še dostikrat reševali NLB ali pa Cimos, pa dajali prednost državnim podjetjem pred zasebnimi, ne da nas bi zato klicali na odgovornost. Saj so vendar "naša". Kdor je sledil tisti povezavi o meddržavnih federacijah, razume, da to dolgoročno ni kakšna velika težava za delovanje skupnega trga.

5) Več Evrope

Članice naj bi v Bruselj prenesle več pristojnosti, več je skupnih politik, za več področij. Scenariju Združenih držav Evrope bodo v Evropi rekli Verhofstadtov scenarij (vir), v Ljubljani pa Ljubljanska pobuda.

Združene države Evrope imajo vse težave, ki so opisane pri točki 3 v zvezi z evroobmočjem, samo da so težave večje, ker je več udeležencev. Demokracije ni brez demosa, tega pa ne brez identitetnega temelja, ki posameznike poveže v demos. Praviloma je to jezik, lahko tudi vera, kultura, rasa ali preprosto neko prepričanje, npr. ameriško. Evropa tega nima. Če bi imela, bi bil mogoč proevropski populizem, tako kot obstajajo francoski, ameriški, nemški …

Lokalne skupnosti ne morejo temeljiti izključno na univerzalističnih konceptih, kot so človekove pravice, vladavina prava in demokracija, pa če si to še tako želimo. Gre s prisilo, za diktaturo demos ni potreben. Šlo je v SFRJ in ZSSR. Nekaj časa. Huntington je v tem prepričljiv (vir).

Če je komu bližja zgodovinska paralela: v Evropi se je najbolj napredovalo in inoviralo, ko so države in državice tekmovale med seboj, npr. mestne državice v antični Grčiji, konec srednjega veka v Italiji, hanzeatska mesta, kolonialne sile. Druga od druge so se učile. Model, po katerem bi Bruselj o vsem in za vse predpisoval rešitve, je napačen.

Še težje kot imeti dobre ideje o preureditvi EU je ideje izpeljati in spremeniti evropsko pogodbo. Med vrsticami opažam zanimiv načrt: o alternativah naj bi se razvnela debata pred naslednjimi volitvami v Evropski parlament. Ena bo demokratično zmagala in zato imela veliko legitimnost. Ampak v Evropskem parlamentu, ki nima legalnih pooblastil, da bi spreminjal evropske pogodbe.

Šesti scenarij – Evropa Evrope

Evropska unija je najboljša stvar, ki se je Evropi zgodila zadnjih nekaj sto let. Evropska unija je življenjskega pomena za Slovenijo, ker preprečuje, da bi lokalna čudaštva in nesposobna politika do konca zavozili državo. EU nas drži v orbiti normalnega. Skrb Slovencev za Evropo je zato razumljiva in pobude, kot je Ljubljanska, koristne, saj doma in v širšem okolju vrednostno signalizirajo našo skrb.

Prenovljena Evropa mora biti čim bolj povezana, ampak ne preveč. Institucionalna, formalna, demokratična povezanost mora biti v korelaciji s stopnjo skupne identitete, ki se je zavedamo Evropejci. Imeti mora metafizično dušo, ki je ne razume samo intelektualna elita, ampak čuti tudi preprosto ljudstvo. To je Evropska unija, ki je branik evropske civilizacije in kulture ter človekovih pravic, solidarnosti, pravne države ipd. Te v Junckerjevih scenarijih ni.

Taka Evropa lahko dela manj stvari, pa zato tiste bolje. Stvari, ki jih kot celota mora delati veliko bolje, sta nadzor zunanjih meja in skupna imigracijska politika. To dvoje bo tudi najboljši odziv na evroskepticizem in nacionalizme, okrepljene v članicah, ki ne postavljajo panelnih ograj. Ohraniti in poglobiti mora skupni trg ter omogočiti tekmovanje med podjetji, državami, idejami, kar bo prineslo napredek in delovna mesta. In potem je tu posebna težava evroobmočja, ki se mora povezati tesneje, kolikor to pač denarnica bogatih in ponos revnih članic evroobmočja preneseta.

Skratka, iz vsakega od šestih scenarijev nekaj.

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

6
  • ifigenija / 03.03.2017. ob 13:53

    glede na to, da je beseda v glavnem tekla o seksu, si drznem reči, da sta tudi onadva govorila predvsem o preteklosti

  • marko.fratnik / 03.03.2017. ob 10:16

    Kot vedno izpod prstov Žige Turka - odlično!

  • mrdezan / 03.03.2017. ob 06:42

    Ta Zigc pa zna bit pameten. Ko je bil na oblasti ni bil kaj prevec.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano