Slovenska medijska krajina

Ni mi bilo povsem jasno, kaj bi to bilo, sem pa doživel razsvetljenje, ko se je pred tedni na Twitterju pojavila slika ameriške medijske krajine (Slika 1, vir). Gradbeniki, ki se ukvarjamo s prostorom, si namreč pod besedo krajina predstavljamo nekaj, kar se da prikazati na zemljevidu, in tisto zemljevid je.

Všeč mi je bil na prvi pogled. Na vertikalni osi je kakovost medijev – spodaj slabši, zgoraj boljši –, na horizontalni osi pa politična orientiranost oz. pristranskost medijev – na skrajni levi so leve medijske smeti, sledijo strankarsko goreči levi mediji, pa v levo nagnjeni mediji, nevtralni mediji in simetrično potem na desni.

Na sliki 1 boste gotovo našli svoj najljubši ameriški medij. Nekateri boste zgroženo ugotovili, da glasili povampirjenega neoliberalizma – Financial Times in The Economist – nista nekje na desnem robu, ampak čisto na sredini. Ter da Vox in Huffington Post – ta dva stebra ameriške normalnosti na slovenskem Twitterju – nista na sredini, ampak na levem robu.

Ameriška medijska krajina.

Kar mi je bilo na diagramu intuitivno takoj všeč, je parabola, na katero so mediji nanizani (slika 2). Bolj ko so strankarsko goreči, manj se jim je treba truditi s kakovostjo (področji L in D). Njihovi bralci željo prebrati potrditev tistega, kar že vedo. Novice iz teh medijev se kot blisk širijo po družabnih omrežjih, saj ljudje vendar delijo tisto, kar je nekdo dobro (in enostransko) povedal, ne tistega, kar jih vsegliharsko sili v razmišljanje ali morda celo ruši njihovo predstavo o stvareh. Na področju S je delo težje. Občinstvo prepričajo s kakovostjo. In potem je tu še območje N. To so mediji, ki ljudi poneumljajo, jih pa vsaj ne hujskajo proti drugim ljudem.

Abstraktna medijska krajina. Na horizontalni osi je politična opredeljenost, na vertikalni kakovost. Obe osi je mogoče tudi bolj podrobno razdelati (kliknite na zgornjo sliko).

Ne morem reči, da zelo podrobno spremljam študije slovenskega medijskega prostora, ampak česa podobnega za Slovenijo še nisem videl narisanega. V rednih letnih raziskavah stanja medijskega pluralizma v Republiki Sloveniji so se, ko sem nazadnje gledal, besed "levo" in "desno" izogibali. Pravijo: "Ideja, da bomo pa proizvedli v vsaki slovenski vasi levico in desnico, ali pa republikance in demokrate, pa je popolnoma absurdna in nima veze s slovensko realnostjo." Tudi v raziskavi Slovenski utrip nisem našel nič podobnega.

In potem človek pač poskusi zadevo raziskati sam. Zanimiva vprašanja so:

1. kako bi bil tak zemljevid medijske krajine videti za Slovenijo,
2. ali je parabolična razporeditev, kot se kaže na slikah 1 in 2, stvar avtorjeve interpretacije ali ima podlago v mnenjih ljudi in
3. ali je v dojemanju slovenskega medijskega prostora kakšna večja razlika med levimi, desnimi in sredinskimi.

Na prvi dve vprašanji bom odgovoril v tej, na tretje pa v naslednji kolumni.

Anketa

Avtor ameriškega diagrama se je pri risanju naslonil na spletišče mediabiasfactcheck.com. Gre za še eno od ustanov, kjer si domišljajo, da poznajo resnico z velikim R in da so v času izmišljenih novic od usode poklicani za ločevanje zrnja od plev. Ni mi znano, da bi kaj podobnega obstajalo v Sloveniji, zato sem se odločil, da bom o stvari povprašal glas ljudstva. Med 2. in 9. februarjem je bila na spletu objavljena anketa (povezava vas privede do njene kopije), kjer sem ljudi spraševal o njihovi politični usmerjenosti, ter jih prosil za oceno politične usmerjenosti in kakovosti informativnih vsebin dvajsetih slovenskih medijev.

Politična usmerjenost je imela stopnje zelo levo, levo, rahlo levo, sredinsko, rahlo desno, desno, zelo desno. Kakovost so ocenjevali z zelo slabo, slabo, srednje, dobro ali zelo dobro. Odgovor na nobeno vprašanje ni bil obvezen. Kdor o kaki stvari ni imel mnenja, je pač pustil prazno. Del anketnega lista.

Zbralo se je 737 odgovorov. Zahvaljujem se vsem, ki so sodelovali, in vsem, ki so vabilo posredovali. Tri četrtine je moških, dve petini univerzitetno izobraženih, petina dodatno z doktoratom ali magisterijem, petina z višjo ali visoko šolo, petina preostalih. Povprečna starost je bila 46 let. Tri petine so se opredelile za bolj ali manj desne. Tako občinstvo pač na Twitterju dosežem. To je tudi glavna slabost vzorca, zato sem ga ponderiral tako, da je nastala za silo uravnotežena politična pripadnost anketirancev (slika 4).

Kako so anketiranci ocenili svojo politično opredeljenost.

Kako anketiranci vidijo slovensko medijsko krajino, kaže slika 4. Kakšen medij gotovo manjka. Izračunane so povprečne ocene kakovosti in povprečna politična usmerjenost medija. Eno polje v vertikalni smeri pomeni za eno oceno razlike v kakovosti, v horizontalni smeri pa eno stopnjo razlike v politični profiliranosti. Črtkana črta je izračunana trendna polinomska krivulja drugega reda. Sklada se z razporeditvijo medijev s slik 1 in 2.

"Dominantni" mediji so zapisani s krepko pisavo in večjim krožcem. Ta graf bi bil še bolj nazoren, če bi velikost modrih krožcev ponazarjala število ur,  ki jih ljudje prebijejo ob političnih vsebinah nekega medija. Grafično težišče grafa bi se tako premaknilo še bolj v levo. Očitno je tudi, da ocenjena kakovost ni nujno povezana z naklado, gledanostjo ali obiskanostjo spletnih strani. Ponovimo: anketo so izpolnjevali nadpovprečno izobraženi. Tri petine so imele vsaj univerzitetno izobrazbo.

Bralec lahko sam presodi, ali se graf sklada z njegovim razumevanjem medijskega prostora. Meni se zdi na primer Mladina nekam nizko, POP TV in 24ur tudi, Nedeljski pa preveč desno. Kot bom prikazal naslednjič, ne vidimo medijske krajine vsi enako.

Za tiste, ki se z mediji profesionalno ali raziskovalno ukvarjajo, je lahko ta moja skromna popoldanska pilotska študija motiv, da bi se nekaj podobnega dalo narediti profesionalno. Kdor bi delal državno medijsko strategijo, bi si verjetno moral prizadevati, da bi velike krogce pomikal v desno, za vse preostale pa preprečeval, da drsijo levi levo navzdol in desni desno navzdol. V to smer jih namreč motivirajo družbeni mediji.

Sitnosti

Na osebni ravni je neprijetnost takega diagrama, da medijski konzument odkrije, da njegov najljubši, referenčni medij ni središče sveta. Morda bo zato tisto, kar mu ta medij sporoča, razumel drugače. Morda bolj podobno kot njegovi sodržavljani, kar je za povezanost družbe dobro.

Na državni ravni je sitnost takih raziskav, da s številkami pokažejo tisto, kar vsi nekako vemo: da je medijska krajina v Sloveniji strahovito neuravnotežena. Če je kaj na tisti floskuli, da so mediji bistveni za delovanje demokracije, potem je tudi jasno, zakaj je naša demokracija taka, kakršna je.