Pravica do gajbice

Vedno, kadar zapade sneg, se v družbenih medijih pojavi tema gajbic. Občan si je očistil parkirni prostor in si ga potem rezerviral tako, da je nanj postavil zabojček. Da zavaruje rezultate dela, ki ga je opravil v potu svojega obraza.

Naj na začetku pojasnim, da nikoli, prav nikoli nisem na nobeno parkirišče postavil gajbice. Tudi rad kidam sneg. Menda se mi to vleče še od mladih let. Kidanje je bilo del veselja, ki nam ga je otrokom prinašal sneg. Kvečjemu sem na kratko parkiral na prostoru, ki ga je očistil nekdo drug. Ampak nikoli nisem parkiral, če je bila na parkirišču gajbica. Morda gre za solidarnost med čistilci snega, morda za spoštovanje človekovih pravic.

Ko sem ravno pri priznanjih konflikta interesov, naj še zapišem, da odločno obsojam prakso rezervacij plaže in ležalnikov ob bazenih z brisačami. Kaj ljudje res nimajo drugega dela, kot da si na počitnicah nastavijo uro in tečejo rezervirat prostor, kamor se bodo prizibali šele proti poldnevu? Signaliziram skratka, da imam socialni čut za skupno dobro.

Pravičniška zgroženost

V družbenih medijih so gajbice praviloma deležne splošnega zgražanja in norčevanja. Letos snega ni bilo veliko in temu primerno je bilo tudi manj pešačenja po moralno visoki poti žuganja gajbicam. Glede na globalno segrevanje in vedno manj snega je letos morda ena od zadnjih sezon, ko lahko to temo še uporabim za kolumno.

Zakaj kolumno? Zato, ker se mi zdi, da je to pravičniško zgražanje o gajbicah vendarle simptom neke širše bolezni, ki pustoši med Slovenci. Simptom, droben, nepomemben, morda banalen, a prav zato tako ilustrativen.

Pustimo zdaj položaje, ko parkirišč ni dovolj in je gajbica bolj kot rezervacija očiščenega parkirnega mesta rezervacija parkirnega mesta. Nekdo bo rekel, da ga moti prav to. Ampak poleti gajbic ne vidimo. Na parkirnih mestih na ulicah in ob blokih pač parkira, kdor najde prostor. Kdor ga ne, pač ne. Ljudje si ne lastijo tistega, kar ni njihovo.

Pozimi je drugače. Kdor očisti 12 kvadratnih metrov 30–40 centimetrov mokrega snega, si sadov svojega dela ne pusti kar tako vzeti. Tisto je naredil on, tisto je njegovo. Kaj je tako težko razumeti? Da ga ni očistil še vam? Da ni očistil za cel blok? Tudi taki so. Ampak še več je pa takih, ki takrat, ko se kida, solidarno sami s sabo ostanejo na toplem.


Morda vas zanima še:

-> Ko ostanejo samo še fake-news (potvorjene novice)
-> Nad zaostajanje z boljšo demokracijo

-> Življenje v predresničnosti


Solidarnost ni sinonim za pravičnost

Letos je tema gajbice padla v čas zdravstvene reforme. Ki ni ne zdravstvena ne reforma. Zdravstvena ni, ker je davčna. Reforma pa ni, ker nima nobenih strukturnih posledic, ki bi lahko vodile k učinkovitejšemu delu zdravstvenega sistema, ampak le za slabo organiziran sistem pobira več denarja. Ker rešitve strokovno preprosto ne zdržijo oziroma strokovno ni o čem razpravljati, je ministrica odprla ideološko fronto, češ, 80 odstotkov ljudi bo za zdravstvo po novem plačevalo manj, samo 20 odstotkov pa bo plačevalo več. Resnici na ljubo bomo za obvezno zavarovanje prav vsi plačevali več. Zakaj sploh bo kdo plačeval manj, če je pa vendar potrebnega več denarja, tudi ni jasno. Oziroma je jasno. Zato, da se podkuri razredni boj.

In zmagovalec v tem boju je znan. Tisti, ki kidajo parkirišča, so v manjšini in tisti, ki so za prepoved gajbic, so v večini. Socialno pravično je, da tudi tisti, ki ni kidal, parkira na očiščenem prostoru. Pravično je, če na skidanem parkirišču parkira tisti, ki ga je skidal. Solidarno pa, da ga zdravi in krepki skidajo bolehnim in slabotnim.

In socialno pravično je, da kdor več zasluži, tudi več plačuje. Za zdravstvo. Za vodo iz ustave, elektriko, internet, kruh in sol, avtocestno vinjeto, počitnice v Bohinju in drugo plačamo vsi enako, za zdravnika pa eni ogromno, drugi pa skoraj nič. Večini se tako zdi pravično. Ampak ni pravično. Temveč je solidarno. Solidarnost je pogosto potrebna in dobra, ni pa vedno pravična. Ampak v tej deželi smo postavili med solidarnostjo in pravičnostjo enačaj in vse, kar ni solidarno, baje ni pravično.

Družbeno uboštvo

To je stanje duha, zaradi katerega so tisti, ki si skidajo parkirišče in si potem rezultate svojega dela lastijo, predmet posmeha. Vsi so za svobodo, ampak svobodno razpolaganje z rezultati lastnega dela, ne, te pravice pa človek v Sloveniji nima. Kar je posameznik ustvaril, je del družbenega bogastva in potem je stvar družbe, da to pravično razdeli. Pravijo najpravičnejši.

Vse lepo in prav, ampak deliti je mogoče s kalkulatorjem, ustvarjati je pa težko. Potrebujemo ljudi, ki ustvarjajo, ki delajo vrednejša dela, ki si izmišljajo vrednejše produkte in storitve. In če bo ministrica za zdravje s svojo davčno reformo do betona obdavčila tiste, ki ustvarijo nekaj več, bo Slovenija pač privlačna samo še za slabo plačana dela ličarjev v Magni ali mehanikov za nočno izmeno v Revozu. Pa še za te le, če bo državna subvencija dovolj visoka. Denar zanjo bodo pobrali tistim, ki jim gre dobro. Ker je tako pravično. Baje.

Minimalne plače, tudi povprečne plače, so v Sloveniji nikakršne. Sramotno nizke. Ampak ni jih mogoče izboljšati ne s kalkulatorjem ne z dekretom. Več vrednega je treba narediti in tega se bodo domislili inženirji, razvojniki, podjetniki, skratka tisti, ki bi jim zdaj vlada do grla naložila novih davkov. Mlajši med njimi bodo seveda šli ustvarjat drugam, čez mejo.

Spomenik ustavni pravici

Zato, ljudje, če ste si očistili parkirni prostor, ste si zaslužili, da postavite nanj gajbico. Kot droben pomnik pravici do razpolaganja z rezultati lastnega dela. Naj bo iz ekološko pridelanega, trajnostnega, zelenega, veganskega slovenskega lesa.

Zaslužili ste si, smete pa ne!

Slovenska zakonodaja strogo prepoveduje, da bi si zasebniki prisvojili nekaj, kar je skupno. Na primer očiščeni parkirni prostor. Kidati skupnega parkirišča se vam zato ne splača, saj ima sosed, ki ni kidal, pravico, da parkira prav tam. Ekonomisti bi rekli: še ena ilustracija pravila, ki pravi, da je spoštovanje zasebne lastnine za napredek bistveno. V našem primeru bi bil napredek skidano parkirišče.

Sorodne vsebine

Komentarji

16
  • TDK / 01.02.2017. ob 08:33

    Prav, da človek predstavi svoj pogled. Ne paaga prikazovati, kot edino alternativo. Dejansko stanje je, da vsakemu stanovalcu trgajo za čiščenje snega, ki (iz takega ali drugačnega razloga) ni opravljeno. Kljub vsemu pa dobiš odmaknjeno gajbico in parkiran največji Audi pomebneža, ki ne vidi povezave med pravico do prakiranja in dolžnostjo to čiščenja. Podobno je v zdravstvu. Samo-plačuješ in plačuješ, ko pa kaj rabiš,je pa vse samoplačniško.

  • brencl47 / 01.02.2017. ob 08:04

    Žal je slovenceljska morala taka - na vse ,ožne načine onemogoči in obsodi tistega, ki izstopa iz poprečja. Zgledovanje in tekmovanje z njim je v nasprotju s realsocialistično idejo o enakosti v družbi!

  • Maj / 01.02.2017. ob 20:27

    Jaz sem nekoč čistil ne samo dvorišče ampak še vso obupno očiščeno občinsko pot. Po nekaj letih dela sem pa namesto pohvale, dobil od soseda en kup vpitja name kako si sploh upam čistiti nekaj kar ni moje... Sedaj je pa pač zaledenelo in res skrbim samo še zase.

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano