Neskončna privatizacija javnega sektorja

Popolnoma vsakič, res čisto vsakič, ko se elitam javnega sektorja v tej državi zazdi, da jim ni odmerjeno dovolj davkoplačevalskega - torej našega - denarja, najdejo grešnega kozla: zasebnike.

Takrat nastane cel vihar, v katerem v pretežni meri slišimo trditve, ki nimajo kaj dosti opravka z realnostjo. Še manj pa z zdravo pametjo. To je seveda razumljivo. Ti, ki so takrat najbolj glasni, niso reveži. So privilegiranci, z visokimi dohodki, ki jih seveda ne ustvarijo na trgu, zato se za njih borijo na druge načine. To, da so se v mnogih primerih za svoj poklic dolga leta izobraževali in trdo delali, je sicer pohvale vredno, a nič več kot to.

Preprosto nesramno je predpostavljati, da so zato upravičeni do kakšne rente. Ravno nasprotno. Ker so dosegli ustrezne nazive in kompetence, in to v pretežni meri financirani s strani države, je na njih še prav posebna odgovornost, da so odvisni od lastne kreativnosti in da z njo gradijo tudi konkurenčnost in kakovost življenja v tej državi. Toda namesto tega raje iščejo dežurnega krivca, ki ga običajno najdejo v zasebnem sektorju in pri tem papagajsko ponavljajo (manipulirajo) različne mantre.

Prva taka mantra je, da je javno vrednota samo po sebi. Ker menda prispeva k enakosti. Zasebno pa je menda slabo samo po sebi. To je seveda vrhunska neumnost, ki nikakor ne drži, sploh pa ne kar tako, na počez. Vrednota je lahko edino čim boljša in čim bolj dostopna storitev za državljane. Kdo jih proizvede, je popolnoma nepomembno, zanima me le to, da je kakovostna in dostopna. Gospe in gospodje, to je vse, kar me kot davkoplačevalca zanima. Vse drugo je zgolj škodljivo ideologiziranje.

Druga mantra je, da je javno samo po sebi bolj kakovostno od zasebnega. A res? No, za razliko od elit javnega sektorja ne bom postavljal kategoričnih trditev, ker se kot uporabnik zavedam, da so statistična razmerja popolnoma nepomembna in da je treba pač pogledati vsak primer posebej. Kaj potem, če so v ZDA zasebne univerze v povprečju precej boljše od javnih? Študent javne univerze Berkeley se s tem ne obremenjuje pretirano, ker kljub temu pač študira na drugi najboljši univerzi na svetu. In kaj potem, če slovenske javne univerze kričijo, kako presneto kakovostne so – tega v mednarodnih primerjavah sicer ni zaznati –, če pa javno dostopni podatki pokažejo, da imajo med članicami tako precej solidne, kot tudi izrazito kilave ustanove.

Tretja mantra je v tem, da se zasebno krepi na račun javnega. Ah, nehajte no! V družbenih dejavnostih je zasebnega komaj za vzorec. Da sploh ne razpravljamo o tem, da država za uporabnike pri koncesionarjih v veliki večini primerov dobi primerljive ali boljše storitve in to za manj denarja. Pa saj imamo skoraj vsi izkušnje, da pri zasebnem zobozdravniku s koncesijo pridemo prej na vrsto in skoraj vedno dobimo tudi boljšo storitev.

Zgodba je v Sloveniji malce drugačna. Privilegiji elit javnega sektorja, ki so po svoji naravi popolnoma zasebni interesi, se krepijo na račun javnega interesa. Tako preprosto je to. Kako lahko politik, zaposlen kot univerzitetni profesor na državni univerzi, ki s soprogo, zdravnico v javnem sektorju, domov vsak mesec prinese več kot znaša letna minimalna plača, kredibilno govori o grozotah neke domnevne privatizacije? Halo? To ni nič drugega kot neskončna privatizacija javnega sektorja. Ki ni nikoli zaključena in ko javni sektor ostaja javen le zato, da se lahko še naprej na skupni račun in brez odgovornosti zadovoljujejo zasebni interesi in privilegiji. To je veliko sprenevedanje oziroma kar grda manipulacija. Mantre niso same sebi namen. Hindujci verjamejo, da je mantra zvok, torej skupina besed, zmožna sama po sebi, s ponavljanjem, doseči določen učinek. In tudi tu gre predvsem za to!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Sorodne vsebine

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano
{{headline}}
{{display_url}}
{{description1}} {{description2}}