Torek, 17. 1. 2017, 19.11
7 let, 2 meseca
Zlorabljeni starši
Ko otrok nadvlada starše, jih izgubi!
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
5,78
4
Dovolj sem star/-a, da mi ne boš ti govoril/-a, kaj naj delam in česa ne. Prijavil/-a te bom na socialno. To so moje pravice.
K temu lahko dodamo še loputanje vrat in marsikatero kletvico, ki jo najstnik nameni staršem.
Vedno več staršev je obupanih
Zadnje čase se na vse mogoče točke za pomoč, tudi k meni, obrača zmeraj več obupanih staršev. Njihove zgodbe so prav neverjetne, celo bolj od zgoraj opisane. Od tega, da se otroci fizično spravijo na starše, do tega, da vržejo kaj ob tla ali razbijejo svojo sobo.
Pred kratkim sta mi uglajena starša, delovna, lastnika podjetja, starša, ki se imata zelo rada, potožila, da sta želela, da bi njun 14-letni sin med počitnicami malo pomagal v podjetju. Odgovoril jima je, da po zakonu ne sme delati do 15. leta.
Vsi smo bili nekoč najstniki
Vsi razumemo dobo odraščanja in spremembe, ki se v tem času dogajajo. Vsi smo nekoč bili najstniki. Poznamo labilna stanja oziroma nihanja v razpoloženju, občutke jeze in nerazumljenosti, preizkušanje meja …
Vendar pa to ni tisto, s čimer se danes spopadajo starši. Tudi v socialnih centrih se strinjajo, da so včasih klicali predvsem starši delikventnih (nasilnih, odvisnih) najstnikov, ki so v osnovi izvirali iz problematičnih partnerskih odnosov, kjer so bili v bistvu starši nasilni svojih otrok ali so jih na kakršenkoli drug način zlorabljali.
Starši kličejo na pomoč!
To, kar se dogaja danes, je nekaj povsem drugega. Prišli smo v fazo, ko starši v strašanskih stiskah, obupu in z občutki nemoči kličejo na pomoč in se branijo pred svojimi psihično in fizično nasilnimi otroci! Kaj naj narediva? Nič ne sliši, ne hodi v šolo! Ponižuje naju! Izsiljuje za denar! Stalno je na telefonu! Grozi! Udaril/-a je ženo, zdaj že mene! Popolnoma sva nemočna! Prosim, pomagajte nama …
Občutek je, kot da so se začele kazati posledice povsem razpuščene in mehke, permisivne vzgoje. Začne se že zelo zgodaj, ko otroci dobivajo vse in izsilijo vse. Da bo mir, pa oče in mama (ali eden izmed njiju) zanje in namesto njih naredita vse. Zlikane stvari otrokom zložita v omaro. Pospravita posteljo, pisalno mizo in pobereta nogavice s tal. Pripravita mizo za kosilo in jo sama tudi pospravita. Otroci le vstanejo od mize. Da ne omenjamo temeljitejšega čiščenja doma. Nimajo časa, ko pa se morajo toliko učiti oziroma imajo toliko hobijev. Poleg tega imajo vsi povprek še statuse športnikov, ki jih po večini zgolj zlorabljajo. Doma pa starši delajo domače naloge namesto njih.
Dragi starši, v kateri službi so do vas samo prijazni, vas po dolgem in počez motivirajo ali prosijo, da nekaj spravite skupaj? Za to, ker pač zgolj ste, pa vas še bogato nagradijo?
Kaj potrebujejo otroci?
Včasih so pomoč potrebovali grdo in ZARES zlorabljeni otroci, danes jo potrebujejo zlorabljeni, prestrašeni in nemočni starši. Otroci pa so zaradi tega še bolj izgubljeni, saj poleg neskončne ljubezni, slišanosti in pomoči potrebujejo meje, prepovedi, zapovedi in tudi kazen. To jim daje varnost. To jim daje občutek ljubljenosti. Da staršem ni vseeno. Da jih skrbi, da si zanje želijo več oziroma da v svoje otroke zaupajo.
To pa otrok dobi le z avtoriteto. Avtoriteto namreč spoštuje in se ji želi dokazati. To otroku da občutek, da je sposoben, pomemben, potreben. In ta občutek človek potrebuje. V tistem trenutku, ko otrok nadvlada starša, ju tudi izgubi. Izgubi varnost, izgubi ljubezen, izgubi pot!
Priporočamo v branje:
Če me imaš zares rada, zakaj se ne ljubiš z menoj?
Ne želim biti z nekom, ki si ne želi biti z menoj
Vas v drugem odnosu ponovno čaka razočaranje?
Želite odrasle otroke? Pustite jim odrasti.
Kaj naj storijo starši?
V primeru takšnih težav pri 13-letnikih ali starejših je že nekoliko pozno. Pa vendar (skoraj) nikoli ni prepozno. In marsikateri starš se sprašuje, kaj lahko stori.
Najprej se je treba zavedati, da vsak otrok hrepeni po dobrem stiku s svojim staršem ali skrbnikom. To je zapisano v nas, v naša telesa. To je tudi tisto, kar daje večno upanje. Vendar pa se morata za dober odnos med staršem in otrokom truditi oba. Še posebej, če gre za najstnika.
Ne obnašajte se enako do triletnika, desetletnika, 16-letnika, ne pogovarjajte se z njimi na enak način in ne pričakujte od njih enako …V rosnih letih otroke več spodbujamo, se z njimi učimo prek igre in ter velikokrat ponavljamo ene in iste stvari in stavke. V malo poznejših letih je primerna podrobnejša razlaga, še pozneje pa tudi zahteva, brez dodatnih razlag in prošenj. Otroku pri osmih ne rečete več, naj VAM pomaga zložiti krožnike v pomivalni stroj, vendar mu naročite, naj to stori. Do najstnikov pa se je spet treba obnašati njihovim letom primerno.
Bolj ko so otroci odrasli, bolj odrasle starše potrebujejo – in to na vseh ravneh. Še vedno so otroci, le da niso več majhni otroci. S tem pa prihajajo tudi vedno večji in težji izzivi tako za njih same kot tudi za starše.
Pomemben je pogovor
Od vsega pa je še vedno izrednega pomeni pravi pogovor. To pomeni, da si vzamete čas, izključite moteče elemente (televizijo, radio, telefon ali si zgolj vzamete neomejeno časa, ko se ne vam ne otroku ne bo nikamor mudilo). Zelo dobro je iti v naravo, na primer na sprehod. Takrat svojega otroka mirno povprašate, KAJ SE DOGAJA, KAKO ON/-A VIDI DOLOČENO SITUACIJO, KAKO SE POČUTI. Ob tem je pomembno, da vi kot starš le POSLUŠATE in sprejemate tudi KRITIKE na svoj račun!
Ko najstnik odgovori na zgornja vprašanja, enako storite tudi vi, poveste, kako vidite situacijo, kako se ob tem počutite. Kako se počutite ob stvareh, ki se dogajajo v družini, in tudi kaj čutite do njega/nje.
Sledi iskanje skupnih rešitev. Ob tem je dobro svojega najstnika povprašati, kako bi pa on/ona ravnala, če bi bila na vašem mestu. Kaj bi on/ona rekel/-a svojemu otroku, kaj bi od njega pričakoval/-a, kaj bi dovoljeval/-a in kaj prepovedoval/-a, kako bi to dosegel/-a? Kako bi kaznoval/-a in kako pokazal/-a, da ima svojega otroka rad/-a? S tem vam otrok v bistvu govori o SEBI.
In ko vam pove vse zgoraj našteto, ga spodbudite, da naredite skupni načrt spremenjenega reda. Svojega otroka lahko povprašate tudi, kaj si želi v življenju početi. Ob tem mu zastavite tudi vprašanje, s čim, na kakšen način lahko to doseže.
Vedno se zanimajte za otroka
Starši ne pozabite na zanimanje za svoje najstnike, čeprav mislite, da tega ne potrebujejo več. Zanimajte se za njihovo domačo nalogo, a jih ne samo vprašati, ali ima domačo nalogo, naj vas zanima tudi učna snov. Kaj se učite, kako to deluje, kaj oni menijo o tem in kaj vi? Naj vam pokaže, kaj so o tem napisali v šoli. Ob tem dobite tudi vpogled v urejenost zvezkov. Zanima naj vas tudi tisto, kar se vam zdi popolnoma brez veze. Tisto, kar je njihovega, najstniškega. Kaj drugi otroci delajo ali skrivajo pred svojimi starši. Ob tem boste izvedeli marsikaj. Skratka, pomembni so pogovor, poslušanje, izražanje svojih misli in skupno iskanje rešitev.
Starši morajo svojim otrokom jasno povedati, da so do polnoletnosti zanje odgovorni oni in da se bodo otroci lahko povsem sami odločali, ko bodo za svoje odločitve tudi povsem sami odgovarjali! Takrat njihovo življenje postane zares njihovo in s tem tudi vse odločitve – pa čeprav možgani do 25. leta še niso povsem razviti. No, drugo dejstvo pa seveda je, da se razvijamo in spreminjamo skozi vse življenje.
In če vas otrok prijavi …
Če/ko vam naslednjič otok zagrozi, da vas bo prijavil, ker ste mu prepovedali odhod od doma, mu razložite še posledice tega dejanja. Povejte mu to, česar se ponavadi ne zaveda in se tudi nikjer ne omenja tako pogosto kot otrokove pravice. Recite mu, da obstaja možnost, da ga bodo odvzeli staršem in dali v rejniško družino. Otroci, za katere je doma lepo poskrbljeno in jih starši vzgajajo, to težko slišijo. Kaj šele da bi se jim to zares zgodilo. Tega si ne želijo in zavedanje tega dejstva jih lahko močno strezni.
Ob vsem tem pa je pomembno, da se tudi starši vprašate, kako se lahko spremenite. Kako se vi odzivate na različne situacije? Kako ste bili vzgajani vi? Kar je bilo dobrega odnesite s seboj, slabo pa lahko danes spremenite.
Govorimo o postavljanju meja
Če želimo, da bomo v družbo poslali vzgojene otroke, moramo staršem dovoljevati vzgajati in jih pri tem tudi podpirati. Če se kdo z nekim načinom vzgoje ne strinja, naj ponudi konkreten nasvet, drugo možnost. Ali pa naj tisti, ki pišejo zakone, dovolijo to pokazati na svojem primeru. Spustite nas v svoj dom, da vidimo, kaj deluje in kako.
Pa da ne bo pomote: tukaj ni govora o pretepanju, kričanju ali drugih resnih zlorabah otrok. Nikakor ne! Govorimo o postavljanju meja. O tem, da je treba delati. Vsi moramo. Govorimo o spoštovanju. O dolžnostih in ne zgolj o pravicah. Govorimo o povsem normalnem starševstvu. Je pa pomembno vedeti, da je vsak otrok poseben in tudi drugačen. Tudi znotraj ene družine. Zato vsak potrebuje drugačen vzgojni pristop!
4