ljubezen
Sreda, 23. 11. 2016, 20.53
6 let, 7 mesecev
Ne želim biti z nekom, ki si ne želi biti z menoj
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
3,45
Ne želi se pogovarjati. Če pa se, pa me ne sliši.
Ker ga/jo ljubim!
Pomembno in edino pravilno je, kar reče on/ona. Kar dela on/ona. Pogosto me ponižuje. Živi, kot mu/ji ustreza. Kljub temu, da sva par. Prišlo je do marsičesa, pa mu/ji ni nikoli žal. V bistvu celo vedno zvali krivdo name. Ti si kriv/a … če bi se lepše obnašal/a, bi bilo vse drugače … ne vem več, ali ima prav ali ne …
Pogosto se sprašujem, zakaj ostajam v takem odnosu, iz katerega me pogosto tudi sam/a podi?
Zakaj, kljub temu, da nekje v notranjosti vem, da ni v redu in da si na tak način ne želim živeti, še vedno vztrajam. Počutim se krivo in se trudim še bolj. Da bi me končno zares opazil/a, videl/a, da sem v redu, da bi me končno ljubil/a in spoštoval/a. Zakaj? Ker ga/jo ljubim!
Žalost ni sramota
Vedno znova te čakam. Dovolj je!
Za koga dišiš?
Želite odrasle otroke? Pustite jim odrasti.
Izgubil sem erekcijo
Zakaj?
Ljudje znotraj takih odnosov si morajo prvotno zastaviti vprašanje: kaj hudiča ljubim!? Kajti vztrajanje v zlorabljajočih, ponižujočih, nevarnih, egocentričnih odnosih nima nikakršne zveze z ljubeznijo do drugega, kaj šele do samega sebe! Še več, je samodestruktivno in povrhu vsega še sami drugemu omogočate, da z vami tako ravna. Zakaj? Ker ste še vedno tam in še bolj ponižni in še bolj ljubeči! Torej, sporočilo, ki ga drugi sprejema, je, da to, kar počne, deluje!
Kaj bodo pa drugi rekli?
Seveda se skoraj v vseh primerih takih odnosov zadaj skrivajo določeni ponotranjeni vzorci poniževanja, sramu, strahu, ugajanja, občutki krivde in nemoči. Predvsem pa izredno slaba samopodoba. Vendar pa živimo danes v svetu, ki je veliko bolj izobražen in nudi tudi veliko več pomoči, kot je to bilo v preteklosti.
In ne živimo več v svetu, kjer ti starš reče, zakaj vendar odhajaš, saj te ne tepe ali saj ne pije! Ali pa: kaj bodo pa drugi rekli! Ali pa: ostani zaradi otrok. Kako bizarno! Kako bi lahko katerikoli starš svojemu otroku rekel kaj takega, če bi bil v stiku sam s seboj!
Kdaj je za nekoga tisti dovolj, tista prelomna točka, ko si reče: jaz tako in na tak način ne morem naprej?
Lahko imamo 75-letno osebo, ki je na čustveni ravni 5-letnika
Starš, ki reče kaj takega, svojega odraslega otroka sploh ne posluša, kaj šele sliši. Da o potrebni pomoči sploh ne govorimo. Dejstvo namreč je, da je ta starš sam tako prestrašen in ima sam s seboj toliko nerazrešenih vprašanj, da odgovornih, premišljenih, čustveno zrelih besed sploh me premore. Je že res, da nam emšo poda zrelost osebe, a žal le fizično zrelost, ne pa tudi čustvene. Tako imamo lahko 75-letno osebo, ki je na čustveni ravni 5-letnika!
Ste izgubili kompas?
Ljudje, ki vztrajajo v takih odnosih, so po navadi odvisni od odnosov. Ste izgubili kompas presoje? Tukaj je nekaj izmed temeljnih predpostavk:
Vedno znova iščete bližino ljudi oziroma osebe, ki vam povzroča/jo bolečino.
Se trudite biti razumljeni od ljudi, ki jim očitno ni mar za vas.
Vedno znova poskušate, da bi vas imeli ljudje radi, ki pa vas očitno le izrabljajo.
Vedno znova zaupate, pa ste ponovno razočarani.
Zagovarjate, prikrivate, kaj se vam dogaja znotraj odnosa ali pa o nefunkcionalnem odnosu neprestano razlagate okoli.
Ste se zmožni umakniti iz nefunkcionalnega odnosa, kjer je prisoten stalen vzorec nesodelovanja in skupnega reševanja problemov.
Lahko odidete čustveno znotraj odnosa in živite fizično življenje znotraj življenja in se usmerite v hobije, delo, otroke, hišnega ljubljenčka, prijatelje oziroma prijateljice.
Ko je dovolj …
Kdaj je za nekoga tisti dovolj, tista prelomna točka, ko si reče, jaz tako in na tak način ne morem naprej, pa ne zaradi tebe, ampak zaradi sebe. Imam drugačen pogled na življenje, vzgojo, drugačne vrednote, prioritete, drugačen način življenja. To točko pozna le vsak posameznik sam. In tudi le sami lahko to naredite. Vsekakor pa je ob tem dobro imeti pomoč ljudi, ki jih imate radi in jim zaupate ter obratno.
Seveda pa obstajajo tudi razlike v tem, kako, na kakšen način odidete. Lahko odidete čustveno znotraj odnosa in živite fizično življenje znotraj življenja in se usmerite v hobije, delo, otroke, hišnega ljubljenčka, prijatelje oziroma prijateljice. Lahko pa dejansko tudi fizično odidete in zaživite drugače. Z možnostjo tudi ustvariti si novi in drugačni odnos, odnos v pravem pomenu besede. Odnos, znotraj katerega posameznik ne deluje, kot da je samski ali še kaj hujšega!
Povrhu tega pa, da iz občutka, če si vas nekdo ne želi ali vas ne mara imeti ob sebi, ne skušate v nedogled pridobiti njegovo oziroma njeno ljubezen, ampak prav nasprotno, zavzamete pozicijo, kjer si pa vi ne želite biti z nekom, ki si ne želi biti z vami!
