Vas v drugem odnosu ponovno čaka razočaranje?

Kam so šle vse prave ženske? Tiste za resno zvezo?

Sploh še obstaja ženska, ki si ob sebi želi enega moškega, ki ga občuduje, je njen princ in na katerega je ponosna, s katerim skupaj rešujeta težave, je hvaležna zanj, se veseli preživljati čas z njim in si želi z njim ustvariti družino? Ta in podobna vprašanja si danes pogosto zastavljajo moški.

Kam so šle vse prave ženske? Kam so šli vsi pravi moški? Kam so šle vse prave ženske? Kam so šli vsi pravi moški? Foto: Thinkstock

Prav tako pa se na drugi strani vse več žensk sprašuje, kam so šli vsi pravi moški. Tisti za resno zvezo. Takšen moški, ki si ob sebi želi eno žensko, ki jo občuduje, je njegova princesa, na katero je ponosen, s katero skupaj rešujeta težave, je hvaležna, se veseli preživljati čas z njo, si želi z njo ustvariti družino … sploh še obstaja?

Občutek je, kot da se oba spola sprašujeta zelo podobna vprašanja in po zelo podobnih željah tudi hrepenita. Pa vendar kljub temu dejstvu so ljudje zmeraj bolj razočarani in le stežka najdejo osebo zase. Tisto pravo osebo zase!


Vedno znova te čakam. Dovolj je!
Za koga dišiš?
Želite odrasle otroke? Pustite jim odrasti.
Izgubil sem erekcijo


Kakšna oseba me sploh privlači in zakaj?

Pogosto obupani, po nekajkratnih neuspelih poizkusih, po možnosti še zelo boleči/h ali grdi/h ločitvi/ah ali razvezi/ah v pravo osebo sploh ne verjamejo več in se zato v predano partnerstvo sploh ne spustijo več. Ker je prisoten strah pred bolečino, ponovnim razočaranjem …  

Ob tem pa se le malokdo zares ustavi in sam sebe vpraša, kakšna oseba me pravzaprav sploh privlači in zakaj? Zakaj se mi iz odnosa v odnos ponavljajo identična boleča občutja? Kdo in kaj sem jaz? Od kod prihajam?

Kdo in kaj sem jaz? Od kod prihajam? Kdo in kaj sem jaz? Od kod prihajam?

Ljudje smo popisan list

Od spočetja dalje na nas, na naš karakter vpliva dedni material naših prednikov in skozi življenje na nas vplivajo odnosi ljudi, s katerimi smo kakorkoli povezani. Nezavedno se v vsakega posameznika ukorenini vzdušje, ki je prevevalo v primarni družini.

Kakšen odnos sta imela med seboj oče in mama, kakšen odnos je imela do mene mama in kakšnega oče? Kakšnega do bratov ali sester? Kakšen odnos sta imela vsak posebej do samega sebe oziroma, kako sta samega sebe dojemala? Je bila mama prestrašena? Posesivna? Oče čustveno hladen? Odsoten? … Kako je mama v globini sebe (ne na ven) dojemala kot žensko, kot ženo in mati? In kako oče sebe kot moški, mož, oče?

Vse to vas je nekje zaznamovalo. Hočete ali nočete. Če je bilo negativno in boleče še toliko bolj, kot če je bilo pozitivno in ljubeče lepo. Ob tem ne smemo pozabiti tudi na druge ljudi, ki imajo lahko na posameznika zelo velik vpliv, na prijatelje, sovražnike, učitelje. Tudi ti lahko v marsikaterem otroku povzročijo težke rane, ki jih predelujejo še pozno v svojem življenju.

Vse, kar se nam je zgodilo v otroštvu, nas je nekje zaznamovalo. Vse, kar se nam je zgodilo v otroštvu, nas je nekje zaznamovalo. Foto: Thinkstock

Ko se stalno dokazujejo in izkazujejo ljubezen

Vsaka oseba vstopa v odnos s svojo življenjsko zgodbo, s svojimi vzorci. Ti pa definirajo, kako čutite, kako razmišljate, kako delujete, kaj iščete oziroma pri drugem prebujate ali izzovete, pa se tega sploh ne zavedate.

Pogoste so na primer zgodbe, ko posameznik pravi, da za svojo/ga partnerja/ko naredijo vse in še več. Se stalno dokazujejo. Stalno izkazujejo ljubezen. Skratka, v vseh pogledih znajo zelo močno poskrbeti za njo/njega. Skozi čas pa dobijo občutek, da sami ostajajo prazni. Kot da oni v zameno ne dobijo ničesar. Zato se počasi utrudijo in odtujujejo.

Za tem vedenjem pa je lahko prisoten močan vzorec. Takšna oseba je po navadi zelo uslužna, zelo prijazna, radodarna, zna poskrbeti ne zgolj za svojo/ega parterico/ja, ampak tudi za vse okoli sebe, težava pa je, da si ta oseba v bistvu sama NE DOVOLI SPREJEMATI.

Pogoste so na primer zgodbe, ko posameznik pravi, da za svojo/ga partnerja/ko naredijo vse in še več. Pogoste so na primer zgodbe, ko posameznik pravi, da za svojo/ga partnerja/ko naredijo vse in še več. Foto: Thinkstock

Zakaj pride do tega?

Vzorec je lahko povezati s tem, da je bila ta oseba kot otrok sprejeta, sprejemljiva in dobila občutek ljubljenosti samo prek tega, da je bila pridna in skrbela za druge. Svojih želja ni (smela) izražati, zato tudi v odrasli dobi ne ve, kako to narediti. Kako se prepustiti, da nekdo naredi nekaj (namesto) nje ali za njo?

To so občutki, ki jih ne pozna in sploh ne ve, kaj z njimi delati? Kako lahko sama za kaj prosi oziroma naroči, da se naredi? Hitro pridemo do tega, da ko je bila otrok, je bila ta oseba tista, ki je morala npr. pospravljati doma mizo po zaužitem obroku, a zdaj kot odrasla ženska ali moški še kar opravlja isto delo. Otroci gredo od mize, ona/on pa pospravlja. Ob tem so hitro še otroci na mestu včasih staršev, kot rablji. Lahko se dejansko tako do starša tudi vedejo … situacij in različnih primerov ter vzorcev bi seveda lahko naštevala v nedogled. V bistvu za vsakega posameznika na planetu  svoje.

Težko je stopiti ven iz poznanega, domačega, pa čeprav ironično nefunkcionalnega. Težko je stopiti ven iz poznanega, domačega, pa čeprav ironično nefunkcionalnega. Foto: Thinkstock

Težki koraki ...

Čeprav so vzorci nekaj izredno močnega, pa jih kljub temu lahko spreminjamo. To pa lahko vsak posameznik naredi le tako, da se začne zavedati in razumevati, kdo in kaj je in zakaj je to tako. Ob tem se začnejo spreminjati, dopolnjevati, nadgrajevati naši krogotoki v možganih. Ob tem pa prihaja do mogočih sprememb v čutenju in vedenju.

To so težki, zelo težki koraki. Težko je namreč stopiti ven iz poznanega, domačega, pa čeprav ironično nefunkcionalnega. Potreben je pogum in vztrajnost. Ob tem pa neskončna odprtost in ranljivost. Vse to pa se lahko dogaja le in zgolj v tesnih intimnih odnosih. Najmočneje ob partnerju in seveda otrocih, kateri iz nas potegnejo vse, kar je nepredelanega in čaka na soočenje ter razrešitev. Na drugačne odzive.

Prav zato je kljub ranjenosti potrebno tvegati. Ko vstopite v nov odnos, morate vanj vstopiti celostno, brez zavor in nezaupanja, ki je najpogosteje posledica preteklih odnosov. Kajti le če vstopite tako, imate sploh možnost, da se lahko razvijate naprej. Vsak partnerski odnos je ponovna možnost za razrešitev nečesa starega in nerazrešenega in s tem nadgrajevanja, stopanja po stopnicah naprej. Se pa odnos razvija le toliko, kolikor dva posameznika to dopuščata. In ob tem, ko boste iskali pravega moškega ali pravo žensko, boste najprej našli pravega sebe!

Kolumne izražajo stališča avtorjev, in ne nujno tudi organizacij, v katerih so zaposleni, ali uredništva Siol.net.

Sorodne vsebine

Komentarji

4
  • Eva123 / 20.10.2016. ob 20:46

    ...Ne izide se - ne s pogovori, ne s terapijami,... z ničemer! Zakaj? Ker ni naravno. In kje je rešitev? Sprejmimo resničnost in začnimo dajati in deliti, skratka ljubiti! O moških, ki jih zaradi naših nenaravnih zahtev silimo v laži, da smo zanje ene in edine, pa naslednjič.

  • Eva123 / 20.10.2016. ob 20:45

    ...Vsaka si želi svojega alfo, ker pa ni pripravljena deliti, pristaja na nadomestke, ob katerih ni uresničena, se jih kmalu naveliča in nato išče naprej. Starodavna modrost nas uči, da je vez družine zvestoba in stanovitnost ženske, ne pa skakanje iz zveze v zvezo, po možnosti vsakokrat s kakšnim potomcem več in iluzornim pričakovanjem, da lahko začne znova in drugače...

  • Eva123 / 20.10.2016. ob 20:44

    ...To je naravno in zato tudi normalno. Le naravno je namreč normalno. Danes pa nam kot normalno prodajate vse kaj drugega: da je človek monogamen za določen čas?! To je čisti konstrukt opranoglavih žensk, ki pa so ga, kako ironično, sproducirali moški - tisti (teh je večina), ki sicer ne bi prišli do žensk niti do potomcev, če bi obveljali naravni zakoni (alfa samec z nekaj samicami)...

Prikaži vse

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Popularno

Vroči članki

Najbolj brano