Časi molka in konformizma

Zahodni svet je začel drseti v desno. Oče, očetnjava, slepa pokornost; ne sprašuj, kaj oblast hoče, le ubogaj; muči sebe, preden te mučijo oni. Vse to je pripravilo teren za Tonija Erdmanna. Foto: Thinkstock

Široko priljubljena lahko postanejo le dela, ki ujamejo duh časa. Po 11. septembru 2001 je svet napolnilo verovanje v zarote in največja uspešnica je postal roman Da Vincijeva šifra (2003), ki govori točno o tem, kaj vse naj bi se skrivalo pod nedolžno površino.

Krizi leta 2008, ko je kazalo na konec nebrzdanega potrošništva, je sledila neverjetna uspešnica Petdeset odtenkov sive (2011), v kateri junakinja najde sponzorja, ki ji omogoči nadaljnje nakupovanje.

Ne spreglejte let, ki mineta med ključnim dogodkom in uspešnico – avtor mora seveda delo ustvariti in duh novega časa mora odjemalce prepojiti.

Lani je začela svojo pot nova uspešnica, nemški film Toni Erdmann (scenaristke in režiserke Maren Ade). Dvomim, da bo osvojil široke množice, saj jih bo s svojimi tremi urami dolžine in skrajno dolgočasnostjo odbil, a kritiki in gledalci, ki sebe dojemajo kot intelektualce, so navdušeni.

Socialna omrežja preplavljajo čustveni odzivi, češ, to je film, ki je ujal duh časa. Evropska filmska akademija mu je podelila vse pomembnejše nagrade in nekako se kritikom zdi samoumevno, da bo dobil tudi oskarja za tujejezični film.

Duh časa je seveda le drugo ime za miselno in čustveno povezavo množice, njeno mnenje v danem trenutku, kar me vedno zanima.

O čem torej govori film, da je osvojil razumniški del zahodne civilizacije?

Preberite še druge odmevne kolumne Mihe Mazzinija:

-> Kakšnega moškega hoče Slovenka?
-> Zdravje je njihovo največje bogastvo
.-> Čeferin: najbolj negativna zgodba tedna

Poštar pozvoni le enkrat

Poštar pozvoni in odpre mu Winfried, ki se pretvarja, da je dve osebi hkrati – bistvena razlika med njima naj bi bili poceni plastični zobje, ki si jih natika in snema. Nekaj let sem delal kot poštar in prepoznam mučen prizor, kadar ga vidim. Winfried naj bi bil torej (neposrečen) praktični šaljivec. Ah, seveda, film reklamirajo kot nemško komedijo, kar je oksimoron, in po nekaj minutah že doumemo raven humorja in vemo, da se bo prej ali slej pojavila tudi blazina za prdenje, na katero se bo nekdo usedel.

Potem vidimo Winfrieda v službi kot učitelja. Povsem enako se je maskiral kot učenci, kar ni nič čudnega, praktičen humor je vsekakor oblika infantilnosti.

Še pes odneha

No, ko mu umre pes in ga zapusti zadnji privatni učenec, Winfried nima več komu težiti in se odpravi iskat hčerko. Najde jo v Romuniji, kamor jo je poslal njen delodajalec, mednarodna korporacija. Predpostavljeni jo na smrt ponižujejo (dobra je le za to, da šefovo ženo pelje nakupovat, itd.). Oče Winfried si izmisli lik Tonija Erdmanna, guruja, ter začne hčerki težiti, jo smešiti, poniževati in maltretirati. To žrtev sprejme brez ugovora, dokler se ne zlomi in začne poniževati kar sama.

V javnosti se sramoti s petjem karaok in zabavo, na kateri goste sprejema gola, recimo (sem oče pride maskiran, torej dvakrat oblečen). Kot zadnjo, simbolno vdajo si natakne očetove plastične zobe. To je pravzaprav vse, kar ima film povedati: ko jo je zlomil, se oče vrne domov, ona pa v službo.

Nauki zgodbe

Torej, če povzamem:

1. Ne morete postati drugačni kot vaši starši. Če so oni kreteni s plastičnimi zobmi, je to tudi vaša usoda.

2. Ne morete postati boljši, ne glede na to, česa se lotite. Hčerko korporacija pošlje v Romunijo odpuščat delavce, a edinega delavca v vsem filmu odpustijo po očetovi zaslugi.

3. Ne morete odrasti. Če je vaš oče mentalno star sedem let, vam bo težil tako dolgo, da se boste slekli do golega in tako postali novorojenček, da bo starostna razlika ohranjena.

Preberite še druge odmevne kolumne Mihe Mazzinija:

-> Poslovni utrinki
-> Veliki nered malega redoljuba
-> Plačuj za lastno delo

Duh časa

Ni me presenetil ta odnos do avtoritete, kot ga kaže film, saj so ga konec koncev vseeno naredili v Nemčiji, topel sprejem evropskih in ameriških kritikov pa me je šokiral. Kaj takega se je zgodilo pred nekaj leti, da je omogočilo sprejem zgodbe o ponižujoči avtoriteti, ki bi lahko nastala tudi sredi 19. stoletja?

Zahodni svet je začel drseti v desno. Oče, očetnjava, slepa pokornost; ne sprašuj, kaj oblast hoče, le ubogaj; muči sebe, preden te mučijo oni. Vse to je pripravilo teren za Tonija Erdmanna.

Kar je točno tako obnašanje, kakršnega ne ljubijo le vlade, marveč tudi korporacije. Zakaj bi morali biti mi sadisti, če ste lahko vi kar sami svoji mazohisti? Žalostno: če si je junakinja Odtenkov sive s pomočjo mazohizma ustvarila kariero, se hčerki Tonija Erdmanna posreči le obdržati službo.

Mar mislite, da bi tak film navdušeno sprejeli konec prejšnjega stoletja, recimo?

Čakajo nas časi molka in konformizma.

Spoiler

Blazina za prdenje se pojavi, le da si jo oče podtakne pod lastno rit. Če je bilo bistvo praktičnega humorja do zdaj v tem, da so mučili neznance, poslej mučijo sebe in svoje hčerko, recimo.

Časi uporništva so očitno minili.