Četrtek, 5. 1. 2017, 4.14
7 let, 1 mesec
Spopad največjih: Kitajska proti ZDA
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,23
4
Kitajski že nekaj let napovedujejo, da bo v bližnji prihodnosti po gospodarski moči prehitela ZDA. S Trumpovim prihodom v Belo hišo se lahko odnosi med največjimi še zaostrijo.
1,4-milijardna Kitajska je najštevilčnejša država na svetu. Od leta 1978, ko je odvrgla komunistične dogme dolgoletnega voditelja Mao Cetunga ter začela gospodarske reforme in vključevanje v svetovno gospodarstvo, se je njeno gospodarstvo krepilo iz dneva v dan.
Drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu
Konec leta 2010 je Kitajska po bruto domačem proizvodu (BDP) prehitela Japonsko in postala drugo najmočnejše gospodarstvo na svetu. Pred njo so samo še ZDA. Po podatkih Svetovne banke je bil kitajski bruto domači proizvod (BDP) leta 2015 11 bilijonov ameriških dolarjev (10,6 bilijona evrov), ameriški pa 18 bilijonov (17,3 bilijona evrov).
- Kaj vse nas bo doletelo leta 2017
- Bo Trump uničil Združene narode in Slovenijo vrgel iz Nata?
- Vse Trumpove ženske
Številni analitiki napovedujejo, da bo Kitajska v bližnji prihodnosti prehitela ZDA in se po gospodarski moči zavihtela na sam vrh. Kitajska gospodarska rast sicer zadnja leta pojenja. Če je mogoče verjeti kitajskim statistikom, je leta 2007 kitajsko gospodarstvo zraslo kar za 14,2 odstotka, leta 2015, ko je doživelo hud borzni zlom, pa "le" za 6,9 odstotka.
Povprečni Kitajec še vedno revnejši od povprečnega Američana
A to je še vedno bolje kot v ZDA, te so imele leta 2015 2,6-odstotno gospodarsko rast. Toda 321-milijonske ZDA so še vedno precej bogatejše od Kitajske. Leta 2015 je bil po podatkih Svetovne banke nominalni ameriški BDP na prebivalca 56.116 dolarjev oziroma 53.871 evrov (osmo mesto na svetu), kitajski pa le 8.028 dolarjev oziroma 7.707 evrov (72. mesto na svetu).
Tudi če upoštevamo primerjavo kupne moči, je Kitajska še vedno precej revnejša od ZDA: ameriški BDP na prebivalca, merjeno po kupni moči, znaša 56.116 dolarjev (53.871 evrov), kitajski pa 14.450 dolarjev (13.872 evrov).
Trump na Twitterju tudi graja Kitajsko, da premalo stori glede Severne Koreje: "Kitajska iz ZDA zaradi enostranske trgovine jemlje ogromno količino denarja in bogastva, ne pomaga pa pri Severni Koreji. Lepo!"
China has been taking out massive amounts of money & wealth from the U.S. in totally one-sided trade, but won't help with North Korea. Nice!
— Donald J. Trump (@realDonaldTrump) January 2, 2017
Kitajska je prva ameriška trgovinska partnerica
Ne glede na merjenje vojaške moči med ZDA in vojaško vse drznejšo in močnejšo Kitajsko – na primer v Južnokitajskem morju, kjer so Američani oktobra 2015 na kitajsko jezo v bližino spornega otočja Spratly poslali svojo križarko USS Lassen – pa so gospodarski stiki v zadnjih letih vse močnejši.
Po podatkih ameriškega ministrstva za trgovino je medsebojna menjava med ZDA in Kitajsko leta 2015 skoraj 660 milijard dolarjev (634 milijard evrov). Od tega so ZDA na Kitajsko izvozile za 161,6 milijarde dolarjev (155 milijard evrov) blaga in storitev, uvozile pa kar za 498 milijard dolarjev (478 milijard evrov). Ameriški trgovinski primanjkljaj v menjavi s Kitajsko tako znaša več kot 336 milijard dolarjev (323 milijard evrov).
ZDA je okoli Kitajske oblikovala blok zavezniških držav: Japonska, Južna Koreja, Filipini in Vietnam. A novi filipinski predsednik, nepredvidljivi Rodrigo Duterte, je oktobra lani napovedal tesnejše stike s Kitajsko. Na katero stran se bodo v morebitnem ameriško-kitajskem sporu postavili Filipini? Na fotografiji: Duterte (levo) in kitajski premier Li Kečiang.
Bo Trump sprožil ameriško-kitajsko trgovinsko vojno?
Trgovinski primanjkljaj s Kitajsko je bil tudi ena od glavnih predvolilnih tem, s katero je republikanec Donald Trump 8. novembra lani osvojil Belo hišo. Newyorški milijarder, ki tudi negoduje ob podcenjeni kitajski valuti juan, je tako napovedoval 45-odstotne carinske dajatve na izdelke, uvožene iz Kitajske.
Po volitvah je Kitajska že posvarila, da bo v tem primeru uvedla protiukrepe, kar seveda pomeni trgovinsko vojno med državama.
Trump in Tajvan
A odnosi se zapletajo tudi na zunanjepolitičnem področju. Veliko hude krvi na kitajski strani je namreč povzročil telefonski pogovor med Trumpom in tajvansko predsednico Caj Ingven, ki se je zgodil v začetku decembra lani. Kitajska namreč uveljavlja politiko ene Kitajske, kar pomeni, da prekine odnose z vsako državo, ki ima diplomatske stike s Tajvanom.
Politika ene Kitajske in ZDA
Predsednik ZDA Richard Nixon in kitajski komunistični voditelj Mao Cetung leta 1972
Po komunističnem prevzemu oblasti v Pekingu leta 1949 se je poražena kitajska oblast oziroma politično gibanje Kuomintang umaknilo na otok Tajvan in se še vedno predstavljalo kot predstavnik Kitajske. ZDA so to Tajvanu dolgo priznavale, saj je kitajski sedež v varnostnem svetu Združenih narodov tudi po letu 1949 imela tajvanska Kitajska, in sicer vse do leta 1971. Šele potem je sedež v varnostnem svetu zasedal predstavnik komunistične Ljudske republike Kitajske.
Odnos ZDA do politike ene Kitajske je dokaj zapleten. Leta 1971 in 1972, v obdobju predsednika Richarda Nixona in zunanjega ministra Henryja Kissingerja, so ZDA otoplile odnose s komunistično Kitajsko, a so še vedno zaveznik Tajvana, čeprav otoka uradno ne priznavajo kot neodvisne države. Oziroma kot pravijo Američani: ameriška politika ene Kitajske se razlikuje od pekinške politike ene Kitajske. ZDA na Tajvanu od poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja tudi nimajo svojega veleposlaništva.
Na kitajski protiukrep po pogovoru Trump-Caj Ingven ni bilo treba dolgo čakati: slaba dva tedna pozneje je kitajska vojna mornarica v mednarodnih vodah zasegla ameriško podvodno sondo, ki je izvajala meritve slanosti in temperature, s katerimi kartirajo podmorske kanale. Pozneje sta se državi dogovorili o vrnitvi sonde.
Trumpov ideolog Steve Bannon
Na novo ameriško gospodarsko politiko do Kitajske bo verjetno zelo vplival tudi Trumpov glavni strateg in svetovalec Steve Bannon. Ta je odločen nasprotnik globalizacije in zagovornik ponovne industrializacije ZDA. Njegov zgled je prvi ameriški finančni minister Alexander Hamilton (1757-1804), ki je po osamosvojitvi britanskih severnoameriških kolonij od britanske krone zagovarjal gradnjo lastne ameriške industrije.
Ideolog v ozadju morebitne kitajsko-ameriške trgovinske vojne je nekdanji prvi mož spletnega medija Breitbart Steve Bannon. Ta je tako kot Trump zagovornik bolj protekcionistične politike.
Kot je dejal Bannon sredi novembra lani v intervjuju za The Hollywood Reporter: "Nisem beli nacionalist. Nisem nacionalist. Sem ekonomski nacionalist. (…). Globalisti so iztrgali drobovje ameriškemu delavskemu razredu in ustvarili srednji sloj v Aziji. Zdaj morajo Američani paziti, da spet ne nasrkajo."
Kolateralne žrtve ameriško-kitajske trgovinske vojne
Seveda bo trgovinska vojna med ZDA in Kitajsko ter ameriška ponovna industrializacija vplivala tudi na svetovno gospodarstvo, tudi na slovensko. Kitajska je namreč zdaj zelo vpeta v svetovni trg, od njenega gospodarstva je odvisna blaginja številnih držav: od velikih izvoznic na njen trg, kot je Nemčija (ki je seveda najpomembnejša slovenska gospodarska partnerica), držav proizvajalk nafte, saj je Kitajska zdaj največja uvoznica črnega zlata na svetu – predlanskim je kupila 16,7 odstotka vse nafte na svetovnem trgu, pa vse do vseh drugih držav, ki so del kitajskega gospodarskega kolesja (izvoznice kovin, hrane …).
Pomemben dejavnik ameriško-kitajskih odnosov je tudi ameriška zadolženost do Kitajske. Ameriški javni dolg znaša trenutno 19,8 bilijona dolarjev (19 bilijonov evrov), od tega bilo oktobra lani v lasti Kitajske 1,12 bilijona dolarjev oziroma 1,1 bilijona evrov (5,7 odstotka), kar je manj, kot je znaša delež Japonske v ameriškem javnem dolgu – 1,31 bilijona dolarjev (1,26 bilijona evrov).
Kitajski dolgoročni cilj je, da bi njihova valuta juan izpodrinila ameriški dolar kot najpomembnejšo rezervno valuto.
Kitajci želijo manjšo odvisnost od ZDA
Kitajci sicer zadnja leta zmanjšujejo svoj delež lastništva ameriških državnih obveznic in s tem tudi svojo izpostavljenost do ZDA – novembra 2013 so imeli na primer v lasti za 1,32 bilijona dolarjev (1,27 bilijona evrov) ameriških obveznic. Z zmanjševanjem ameriških državnih obveznic Kitajska tudi krepi svojo valuto v primerjavi z dolarjem. Kitajski dolgoročni cilj je, da bi juan zamenjal dolar na prestolu svetovne rezervne valute. Toda hkrati je Kitajska večkrat prisiljena v razvrednotenje juana, da bi izvozno usmerjeno gospodarstvo ostalo konkurenčno na svetovnem trgu.
4